Snemanje po Balkanu #9

16. 8. 2014 - proti Sloveniji

Zgodaj zjutraj, okrog ene ure, smo prispeli na mejo med Srbijo in Hrvaško. Prispeli smo v ogromno kolono. Ustavili smo ter se začeli počasi premikat naprej.

Med gledanjem skozi okno po avtomobilih, sem opazila tudi takšnega "lepotca".

Med čakanjem na meji, tudi takšen pogled

Naše čakanje se je zavleklo v jutranje ure. Za izstop iz Srbije smo čakali 5 ur in pol! Po prestopu se je pred nami pojavila ponovna kolona. Tokrat je za prestop meje na Hrvaško bilo potrebno čakati le uro in pol.

Po prestopu na Hrvaško smo zadihali. Ob iskanju počivališča pa smo imeli precej slabe možnosti saj je bilo vsako počivališče nabito polno. Čakalne vrste na ženske sanitarije pa neskončno dolge.

Res dobro smo zadihali šele ob prestopu meje na slovensko stran.

V Ljubljano smo prispeli okrog enih popoldan. Za našo pot iz Letnice v Ljubljano smo potrebovali več kot 24 ur. Ob koncu smo se vsi strinjali, da bi morali našo pot obrati preko Bosne in Hrvaške.

Ob koncu našega potovanja je vsota naših prevoženih kilometrov pokazala številko 3855 km. Sama prištejem še moje kilometre in nanese 4155 km. Prav dober zalogaj!

Zemljevid našega potovanja

Naše potovanje se se je zaključilo, a resno delo se s tem šele začne!

Naslednij izlet, potovanje ali pustolovščina me čaka že za naslednjim vogalom. Tako se tukaj obračam na vas bralce tega bloga, da mi svetujete, predlagate, kakšen slog pisanja vam je všeč. Kaj naj popravim. V glavnem pa me najbolj zanima katere stvari bi najraje v prihodnosti videli, brali iz mojega življenja. Hvala za pomoč! 

Snemanje po Balkanu #8

15. 8. 2014 - iz Kosova proti domu

V ambolanto smo se vrnili ob 1.00 zjutraj. Preden smo vsi odkorakali k počitku je bila ura že 2.00, če ne že več. David in Simon sta spala v kletnem prostoru na bolniški postelji. Ema v zdravstveni ordinaciji na tleh. Klara in Janez, vsak na svoji klopi. V istem prostoru na tleh Boris. Jaz pa sem bila v sprejemnici ali nekaj podobnega, na sedežni. Tokrat v trenutku nisem mogla zaspati, saj sem iz sosednje sobe še vedno slišala Borisov glas. V kolikor je potihnil, sem hitro utonila v globokem spancu.

Sama sem se zbudi že pred šesto uro. Počutila sem se prerojena. Sedežna na kateri sem splala je bila tako mehka, da bi na njej še kdaj ponovila spanec.

Vsake toliko se je nekdo od nas zbudil, tako smo bili do osme ure vsi pokonci.

Trden spanec na trdih tleh

Razgled iz ambolante

PRESS

Skupaj smo se odpeljali nazaj v Letnico, da smo lahko ob deveti uri prisostvovali pri sveti maši v hrvaškem jeziku. Pred cerkev smo se prikazali z opremo za snemanje. Kar je ljudem pritegnilo pozornost. Vprašali so nas celo s katere televizije prihajamo.

Gneča v ladji cerkve je bila precejšnja. Zaradi svežega zraka smo raje ostali pred vhodom cerkve. Med stanjem zunaj je bilo prav zanimivo gledati po ljudeh. Nekateri so v naročjih nosili peteline, jagenčke ali pa za seboj vlekli ovna. Z živalmi so krožili okoli cerkve, katere so imeli namen darovati. Med ljudmi si lahko opazil precej tujcev. Nekje na sredini maše pa so prišli še vojaki iz raznih držav. Bili so iz Italije, Portugalske, Amerike, Avstrije, Slovenije in mogoče še iz katere. 

Ob koncu smo lahko na nebu zagledali tudi vojaški helikopter, ki se je začel spuščat nad bližno planoto.

Skupaj smo se zbrali ter nazaj grede proti kombiju še zadnjič pozdravili tukajšnje sestre.

Okrog enajste ure smo začeli našo potovanje proti domu - Sloveniji.

Med potjo smo spet obudili spomine na slabe ceste, kjer je prav dobro zdelalo nas ter kombi. V kolikor smo prečkali mejo na Srbsko stran smo se ustavili na prvi bencinski ter si pripravili kosilo / večerjo. Malenkost stran od bencinske, pod mladimi, redkimi drevesi, smo si postavili "tabor".

Naključna fotka iz kombija

Našo pot smo nadaljevali po ustaljenem tiru.

Snemanje po Balkanu #7

14. 8. 2014 - Kosovo

Pozno v noči smo prispeli dokaj blizu Prištine. Tukaj smo začeli iskati primeren kotiček, da bi noč prespali. Našli smo napol delujočo bencinsko črpalo. Na srečo je imela delujoče sanitarije ter vodo.

Spali smo podobno kot prejšnjo noč. Simon si je izbral prostor na travi z neravno površino. Janez, Ema in Klara asfalt pred kombijem. Jaz, David in Boris pa smo "kraljevali" na "klopcah" v kombiju.

Zbudili smo se skupaj s sončnim vzhodom. Za naš zadnji intervju smo bili zmenjeni ob zgodnji uri, zato smo se hitro odpravili v mesto.

En intervju smo posneli v cerkvi za drugega pa smo se premaknili v sejno sobo. Soba je imela precej slabo svetlobo. Skozi okno smo poskušali loviti odboj svetlobe, da bi ga lahko uporabili za dodatno luč. Poskušali in poskušali smo a na koncu ostali brez. Režiser je ostal skoraj brez živcev.

Posneli smo pomembno izjavo tukajšnjega škofa, ki je s svojim nastopom celotni postopek za škofa Gnidovca potrdil.

Delovni del našega potovanja se je zaključil.

Ura je bila okrog ena popoldan, ko smo se naslikali pred vrati prištinskih sester. Ker smo se že par dni po sveti potepali brez da bi se umili ali preoblekli, smo prosili za tuš ali dva. Na koncu je skoraj vsak zasedel eno kopalnico.

Čisti in sveži smo se zbrali pri mizi. Pred nami sta bili postavljeni dve veliki posodi z narezano lubenico, katere se ni nobeden dotaknil. V kolikor pa smo v sobi ostali samo trije, smo navalili.

Preden smo začeli pripravljat kosilo, smo v majhni kapelici imeli še sveto mašo.

Za kosilo smo Klara, Ema in jaz pripravljale hrano v kuhinji (kumarična solata, polenta, omaka za testenine), moški zunaj pred vhodom v hišo, pa so kuhali testenine.

Po res obilnem kosilu smo en za drugim odkorakali na zelenico med drevesa ter se zleknili po tleh. Čas za siesto.

Počitek v Prištini (Simon in David že dremata na travi)

Okrog šeste ure zvečer smo se poslovili ter se odpeljali v Letnico k slovesni sveti maši. Po poti do svetišča, smo lahko na cesti opazovali romarje, ki so peš iz okoliških krajev romali v Letnico. Slovesno romanje iz Prištine se je začelo že ob 14.00, katero je vodil škof. Težko predstavljivo v takšni vročini.

Romarji na poti v Letnico

Čeprav je bila celotna pot nabito polna z avtomobili, romarji, stojnicami, smo se nekako prebili skoraj do cerkve. Parkirali smo na travnati planoti. V daljavi sem takoj opazila majhnega pujska, ki se je prav veselo pasel po travi. Prav prikupno, kako s svojim repkom opleta.

Veseli pujsek

Janez je odšel maševat, mi pa smo se sprehodili do vhoda cerkve. Približali smo se vhodom in v trenutku je v naše nose butnil obupen zrak. V cerkvni ni bilo nobenega zračenja, zato zrak ni mogel krožil. Boris nas je prepričal, da smo vstopili. Naredili smo krog ter odhiteli navzven.

Pred mašo smo mislili še obiskat toaleto, a ko smo videli stanje tukajšnjih WCjev, smo misel opustili.

Cerkev v Letnici

Zunaj smo se "utaborili" najvišje, nad celotno množico. Maša je potekala v albanščini, tako da vsebino pridigne ne bi znala niti malo opisat - niti besede. Kar lahko povem, je to, da je bila precej močna, doživeta. Če sediš točno pod zvočnikom, to še posebej občutiš. 

Množica zbrana pri sveti maši na prostem

Čudovit sončni zahod

Maša se je zaključila s procesijo s svečkami. Prijazna gospa nam je dala svojo svečko, tako smo lahko tudi mi svetili v procesiji.

Procesija z lučkami

Po končani slovesni maši smo se spet vsi skupaj zbrali. Nazaj grede proti kombiju smo hoteli pozdravit še sestre, ki delujejo tukaj v Letnici. Sprejele so nas odprtih rok. Ob našem odhodu so nas povprašale, kje bomo prenočili. Naš odgovor je bil: "Pod milim nebom pred cerkvijo." Zgrožene so nas začele prepričevat, da nam bodo zrihtale streho nad glavo. Sprva smo se upirali ter iskali izgovore. Janez si je celo izmislil, da gremo k nekemu dobremu prijatelju, kateremu je hitro naumil ime. Ime, ki se takoj prepozna, da je slabo izmišljeno.

Na koncu so nas le prepričale.

Vrnili smo se v Stublo. Sestra nas je nastanila v ambulanti. Zbudila je celo dobrega vaščana, da nam je v kadi natočil vodo, katero bi zlivali v stranišče školjke.

Prtljago smo znosili v notranjost ter se začeli razgledovat po prostorih. Na vrata je potrkal obisk. Prišla je sestra s svojim rodnim bratom. Njen brat nas je povabil k njim domov na gostijo. Spogledali smo se saj je bila ura že 23.00. Ponudbe nismo hoteli zavrniti.

Na večeroj smo bili povabljeni k družini, ki je ena izmed najbolj bogatih v okolišu. So lastniki Elektro Stubla. Po pozdravu domačih so nas namestili okrog mize.Miza je bila takoj polna. Od kumarične solate, pečenih paprik, polnjenih paprik, kajmaka, oliv, narezka, kruha, jagnjetine. Moram priznat, da sem bila za ta večer prav vesela, da sem imela od vsega prahu zadelane nosnice. Pred seboj sem imela narezano jagnjetino, kljub stanju mojega nosu je nekaj vonja le prišlo do mene.

Gostija se tukaj ni končala. Dobili smo še sladico: sadje, baklavo, čokoladni biskvit.

Neverjetna gostoljubnost. Začeli so nas celo prepričevat, da bi noč prespali pri njih. Zahvalili smo se za vse ter se odpravili proti kombijo. Ženske smo izkoristile še sanitarije preden se vrnemo nazaj v ambulanto, kjer ni vode. Med čakanjem na nas, so zunaj gostitelji pripravili skoraj celo žurko. V avtomobilu so vklopili glasbo ter pozvali k plesu.

Snemanje po Balkanu #6

13. 8. 2014 - Črna Gora

Sredi noči, okrog druge ali tretje ure zjutraj, smo prispeli v Podgorico. Parkirali smo ob mestnem parku ter kakor omamljeni začeli iskati svoje ležišče. Kdor je imel spalno vrečo je spal zunaj na tleh, ostali pa v kombiju. Čeprav je bilo vse trdo, nas ni niti malo ovirali, da ne bi v trenutku zaspali.

Zbudili smo se zgodaj. V jutranji svetlobi smo komaj začeli prepoznavat, kje smo spali. Po cesti se je odvijal jutranji promet v parku pa so se rekreirali prvi tekači.

Takoj smo pospravili stvari ter se odpeljali par kilometrov naprej do cerkve Presvetega Srca Jezusovega. Cerkev sezidana iz samega betona. 

Po zajtrku smo odšli na dvorišče kjer smo posneli intervju. Na tem dvorišču, ki je bilo za cerkvijo je bil vrtiček, drevesa ter smokva. S smokve smo si dovolili ukrasti par sladkih, mehkih, zrelih fig. Tukaj sem prvič poskusila tudi ačokčo (jedilna makedonska paprika), ki ima prav poseben okus.

Pred kosilom smo se razgledali po prostorih in se tudi odpeljali do bližnje pravoslavne cerkve. Ogled smo skupaj začeli, a sva z Davidom kaj kmalu ostala sama. Preveč sva gledala v fotoaparat ...

Pravoslavna cerkev v Podgorici

Mozaik na tleh pravoslavne cerkve

Spodnja ladja cerkve

Po kosilu, ki smo ga bili deležni pri saleziancih, smo se odpravili ven pred cerkev k kombiju. Zunaj je bila ubijalska pripeka. Mi smo samo stali na miru, pa je z nas tekel znoj.

Na zelenici poleg nas so bile sestre, oblčene v njihovo črno redovno obleko. Plele so okrog rož ter ročno strigle travo tam, kjer kosilnica ni dosegla. Nismo mogli verjet, kako lahko zdržijo v takšni pripeki.

Poslovili smo se od gostiteljev in se napitili nazaj proti Kosovu.

Kolikor smo se vozili po Črni Gori smo lahko opazovali divje smokve, ki so rastle ob cestah. V trenutku, ko pa smo prestopili mejo, jih nisi več opazil.

Lepi razgledi skozi oko kombija

V Prištino smo imeli name peljati skozi Peć. Od razcepa dalje smo se peljali okrog dve uri, ko smo naenkrat zagledali tablo, kjer je bil kraj Peć prečrtan. Povprašali smo kaj se dogaja in ugotovili, da naprej ne bomo prišli nikamor zaradi popravila ceste. Morali smo obrniti ter se odpeljati nazaj. Tako smo izgubili štiri ure.

Med potjo smo kdaj pa kdaj videli tudi takšen prizor.

Pozor, krave na cesti!

Nekje na Kosovem smo se ustavili na večerji, kjer nas je na koncu šef gostilne še pogostil s pijačo (ker smo Slovenci).

Po našem pogovoru smo nadaljevali pot proti Prištini.

Snemanje po Balkanu #5

12. 8. 2014 - Kosovo

Takoj po zajtrku, ki smo ga dobili pri domačinih, pri katerih smo prespali, smo se odpravili pred cerkev. Prišli so trije starejši vaščani, da jih posnamemo za intervju.

Za vsako pričevanje smo kader zamnejali in pri vsakem snemanju sem zavzela drugačno pozo. Od sedenja na lastnem sandalu, do čepenja in klečanja z golimi nogami na travi pod žgočim jutranim soncem.

Po končanem snemanju smo se odpeljali v mesto, kjer smo spotoma pobrali dva domačina. Skupaj smo se odpeljali v kraj Dunavo. Pot nas je vodila k cerkvici na vrhu hriba tega kraja. Cesta, ki pa vodi do nje, ni asfaltirana temveč makadamska z grobimi kamni ter precej strma. Za takšno cesto bi potrebovali terenca. Prvo stmino kombi ni speljal, zato smo probali vsi "odvečni" potniki izstopiti. Z zaletom je Simonu uspelo speljati navzgor ter se tako brez ustavljanja odpeljal navzgor. Ostali so odpešačili za njim.

Nekaj ovinkov in pred nami se je pokazal razgled ter cerkvica sv. Ane. Pred snemanjem smo se razgledali po cerkvici ter okolici in ugotovili, da bo potrebno pred kakršnim koli snemanjem potrebna čistilna akcija, pobiranja smeti. Okolica je bila posejana s smetjem. Od plastenk, pločevin, plastičnih vrečk in ostalega smetja, ki so ga prinesli obiskovalci.

Na Balkan morajo priti Slovenci, da pokažejo kaj se dela s smetmi

Posneli smo dva domačina. Oba sta pričevala v albanščini, tako da se ti med snemanjem niti malo ni sanjalo kaj govorita.

David s slajderjem

Janez v iskanju argumenta z Borisom

Nazaj grede v Stublo smo se ustavili še v gostišču na pijači. Kraj je bil prečudovit. Klopce so bile postavljene tako, da gostje niso bili nagneteni skupaj, ampak je skoraj vsak imel svoj zasebni kotiček. Skozi parcelo je bil speljan potoček. Okrog in okrog so bila drevesa - gozdiček. Zaradi oddaljenosti gostilna ni imela elektrike, mislim da tudi stranišča ne. Med drugim se je v bližini sprehajala želva ter beli zajec, katerega jaz nisem videla.

Tukaj sva se z Borisom skoraj skregala saj je debata nanesla na prehrano.

V Stubli smo oddali dva možakarja, ki sta nas spremljala ter se odpravili proti Črni Gori. Nekje še na Kosovem smo se ustavili na večerji ter po njej nadaljevali pot.

Nekaj pred polnočjo smo se ustavili na bencinski črpalki. Tik ob kombiju smo imeli sveto mašo. Med njo je iz trovine prihajala balkanska glasba, pihal je prijeten veter in iza bližnje gore je vzhajala luna. 

Po preizkusu tukajšnje čučalice (wc školjka za čepenje), smo nadaljevali pot.

Snemane po Balkanu #4

11. 8. 2014 - Kosovo

Zgodaj zjutraj smo zapustili Bitolo ter se odpravili proti Kosovu.

Moram povedat, da kolikor smo vstopili na balkanska tla, smo pristali na ceste katerim oni pravijo avtoceste in jim jih mi imenujemo "makadam ceste". Ravno makadamaste niso, so pa tako zluknjane ter zakrpane, da v avtu ne osaneš na svojem mestu. Največja polomija je, da moraš za takšne ceste plačati še cestnino. Da ne rečem, da je takšna cesta speljana brez varnostne ograje, s katere lahko zlahka zapelješ na stransko makadam cesto na njivo. Po njej pa se brez strahu peljejo celo kolesarji.

Prva postojanka za intrvju je bilo mestece/vasica Binča. Moja prva služba ob izstopu iz kombija je bila odstranitev zbitega, prilepljenega vrabca na sprednjem delu kombija. Prav dobro je bil zalepljen.

Intervjuvali smo dve sestri. Prva je takoj ob nastopu pred kamero izgubila vse besede, ki jih je še pred parimi minutami imel za povedat o škofu Gnidovcu. Druga pa je na srečo le znala nekaj povedat.

Odpeljali smo se naprej v Stublo. Kot prvo smo obiskali sestre ter župnika, katerega smo prosili, da se dogovori s starejšimi vaščani za jutrajšnji intervju.

Na kosilo smo se odpravili kar v lokalno picerijo, čeprav si pice nismo naročili. Dobili smo pijačo, vrček rakije (pogumni so jo le poskusili), mešano meso, pečene paprike, mešana zelenjava na pladnju ter pečen krompir.

Pogled na Stublo iz picerije (foto: David Sipoš)

Dan se je nadaljeval s snemanjem intervjujev po domovih. Poleg nas je šel še gospod, ki je te ljudi poznal in da nam je lahko prevajal iz albanščine v srbščino. 

Kot prvo, je prišel na vrsto gospod, star 94 let, ki je ležal na sedežni. Med njegovim pričevanjem pred kamero si lahko začutil njegov globok spoštljiv odnos do spomina na škofa.

Sledil je še intervju pri dveh hišah, nakar je začelo sonce toniti za obzorjem.

Dan smo sklenili v cerkvi pri sveti maši (bili smo samo mi in mislim, da še ena ali dve sestri) ter se tako priporočili sv. Klari, moji ter Klarini godovni zavetnici.

Večerjo smo si pripravili v župnijski jedilnici (jaz spet na breskvah), ter se po njej razdelili za spanje. Boris pri sestrah, ostali pa pri lokalni družini.

Snemanje po Balkanu #3

10. 8. 2014 - Makedonija

Jutro v Bitoli smo začeli z zajtrkom na parkirnem prostoru. Nadaljevali pa v centru, v parku, kjer smo posneli intervju z domačinko.

Po sveti maši v lokalni cerkvi smo obiskali mestno pokopališče. Tukaj smo bili z družino, ki je junija izgubila mamo. Prizor objokovanja babice ter obredno polivanje grobova z vodo nas je vse ganilo do srca.

Družina nas je tudi povabila na njihov dom, kjer smo spoznali ostale člane družine. Zelo gostoljubni ljudje.

Po obisku smo se direktno odpejali proti ohridskemu jezeru. Med potjo do jezera pa smo ob cesti kupili gajbico sladkih breskev. Peljali smo se skozi čudovite pokrajine. Ustavili smo se na razgledni točki ter začeli opazovati lepo pokrajino, jezero, oblačke.

Razgled nad Ohridsko jezero

Razgled stran od jezera

Slovenclni

Nekaj minut po našem prihodu na razgledno točko je prišla še ena skupinica. Ti so s seboj pripeljali padalo. Počakali smo toliko, da smo lahko opazovali, kako sta se dva spustila s padalom proti jezeru. Spustila sta se skupaj z enim padalom, moški in ženska. Ob odrivu je bila ženska tako živčna in preplašena, da je delala pravo paniko ter kričala.

David je celoten spust dokumentiral :)

David na delu

Padalca

Par minut smo še opazovali spust, potem pa smo se odpravili naprej. Naš cilj je bil samostan sv. Nauma. Na tej točki je bilo ljudi neverjetno veliko. Ne, da bi bil takšen naval na ogled znamenitosti temveč na lepo porihtano kopalno obalo jezera. Mi, smo se sprehodili mimo, proti samostanu. Ogledali smo si cerkvico, v kateri ni bilo nikakršnega zraka, a lepe stare freske.

Zunaj cerkvice sta bila pava. Eden se je ponosno sprehajal naokrog, drugi pa se je lenobno nastavljal sončnim žarkom ter s tem privabljal radovedneže, ki so hoteli navezati stik.

Janez v globoki debati s pavom

Ob vrnitvi v Bitolo smo opravili še en intrvju z domačinko na njenem domu. Za začetek pa nam je obilno postregla (mesni narezek, kajmak, jajce s čebulo, olive, mesni burek, lubenica). 

Začelo se je večeriti, hoteli pa smo ujeti sončni zahod s hriba, zato smo pohiteli proti vzpetini. Navzgor smo hodili toliko časa, da se je sonce že skrilo. Po stezicah nismo bili sami saj je tale vzpetina priljubljena pri domačih športnikih, tako pri kolesarjih, tekačih ali sprehajalcih. 

Na vrh smo prispeli prepozno. kar smo lahko opazovali je bila luna ter javna osvetljava mesteca.

V skoraj temi smo opazovali mestece, ko je naenkrat nekaj zašumelo v travi. Nekaj se je začelo premikat in je prihajalo vse bliže in bliže nas. V vsakem primeru te malo stisne pri srcu, ko ne vidiš prav dobro in se sprehajaš po tuji zemlji. 

Prikazalo se je. Nekaj majhnega, velikost manjšega psa z dolgim košatim repom. Lisica.

Ni se nas bala. Radovedno je šnofljala naokrog ter iskala ostanke hrane. Kar je našla, je bil le papirnati robček ter Davidov slider za kamero, ki je bil naslonjen na klopco. Opazovali smo jo negibno. Nepozabni prizor!

V lunini svetlobi smo se spustili po strmih stezicah navzdol proti kombiju.

V Bitoli smo se spet nastanili v Vili Elvita v iste sobe. Med tem, ko pa nas ni bilo, niso zamenjali niti brisač ali dodali kakšno rolico toaletnega papirja.

Zunaj pri kombiju smo si postavili žar ter začelo pripravljat večerjo. Moja večerja je bil en velik kup sočnih, zrelih breskev.

Večerjo smo nadaljevali s pogovorom, ki se je zavlekel skoraj do druge ure zjutraj. 

Snemanje po Balkanu #2

9. 8. 2014 - Makedonija

Sredi noči smo prispeli na hrvaško - srbsko mejo, kjer smo za prestop čakali dve uri. Naslednjo mejo (srbsko - makedonsko) pa smo prestopili precej hitreje. V Makedonijo smo vstopili ob 11.40.

Mejni prehod za Makedonijo

Do samega cijla, smo se ustavili še parkrat na počivališčih ali črpalkah. Pogled na ta postajališča ni kaj prida prijeten saj je celoten posejan s smetjem. Prav tako pa ima vsako postajališče svoj trop psov, ki so nikogeršnja last. Na enem izmed teh postankov smo videli trop psov, ki so po parkirišču iskali ostanke hrane ter tavili naokrog. Bili so nenevarni, prijazni, ampak ko se je kakšen avtomobil odpeljal s parkirišča so se kot trop zagnali za avto ter lajali v kolesa. Veliko teh psov je ranjenih, bolanih. Nekateri pa le lačni toplega sprejema.

V iskanju sence

Prvi kraj, kjer smo snemali je bilo Skopje. Intervju smo posneli v cerkvi. Tukaj sem prvič izkusila snemanje, kjer sama sodelujem. Jaz sem bila zadolžena za drugo kamero.
Po uspešnem snemanju smo se odpravili v Bitolo. Če bi se odpeljali še nekaj kilometrov južneje bi bili že na grški strani.
Tukaj smo obiskali cerkev, opravili dva obiska, se razgledali za naslednjo lokacijo za jutrajšnje snemanje ter se odpravili na večerjo v lokalno gostilno. Naročili smo si solato ter mešano na pladnju (pohan sir, pohan Zdenka sir, pohano piščančje meso, pohani kolutiči čebule, popečene bučke, popečene tanke rezine krompirja, dve različni omaki). V mojo solato pa sem si sama nadrobila ržen kruh, ki sem ga privlekla iz slovenskega Spara.
Noč smo prespali v Vili Elvita***. Liksuzno spanje, če odmislim glasne nočne pogovore mimoidočih pod oknom.

Snemanje po Balkanu #1

8. 8. 2014 - odhod iz Ljubljane

Na večer tega dneva smo se v Ljubljani zbrali člani odprave za Balkan. Jaz, David, Janez, Ema, Boris, Klara ter Simon. Pred nami je bilo eno tedno snemanje intervjujev po Balkanu za dokumentarni film o Janezu Frančišku Gnidovcu.

Iz Ljubljane smo štartali približno ob 18.30.

Naša pot pa nas je vodila skozi Šentjernej, kjer smo imeli prvi krajši postanek, da smo pozdravili tamkajšnjega župnika. Med čakanjem pa smo si krajšali čas z metanjem frizbija (mi otroci ;-)).

Po zelo hitrem obisku smo se odpeljali skozi Zagreb proti Srbiji.

Poslovilna fotka iz Slovenije

Invazivne rastline - ambrozija

Ambrozija ali žvrklja (znanstveno ime Ambrosia) je rod cvetnic iz družine nebinovk, v katerega uvrščamo okrog 40 znanih vrst, razširjenih po severni polobli in v Južni Ameriki. Domovina večine vrst je Novi svet, le morska ambrozija naj bi izvirala iz Sredozemlja.

So nezahtevne rastline, ki uspevajo na sončnih in prodnatih rastiščih, tudi umetno spremenjenih (npr. bankine cest in železniški nasipi) ter v puščavah. Znane so predvsem po svojem pelodu, ki ga raznaša veter in je za človeka izjemno alergen, zato povzročajo težave ljudem v bližnji in daljni okolici rastišč.

(vir: Wikipedija)

Vsako leto ob vožnji mimo različnih polj opazujem, kako poleg trave ter poljščin, prav pridno raste tudi ambrozija.Tu pa tam se trudijo, da bi jo izkoreninili, drugje pa čakajo, da je tik pred cvetenjem ter jo šele potem pokosijo.

Ta teden sem opazila, da so ob vseh poteh kosili travo. S tem so pokosili tudi ambrozijo. No, bolj natančno, samo tam koder je segla kosilnica. Sama sem videla veliko te rastline, ki je rastla med poljščinami, kot je koruza. Tukaj bi pač morali kositi ročno, za kar ni denarja.

Zdaj je ambrozija tik pred cvetenjem. Sama sem fotografirala to rastlino danes, do cvetenja pa manjka le še nekaj dni. Takrat, ko pa bo res v polnem razcvetu, bo bolje da spremenim pot.

Tak primer sem opazila letos v Brunšviku, verjamem pa, da to ni edini kraj.

Ambrozija pred cvetenjem med kozurnim poljem

Mirabilandia in Gardaland

No food for vegans!

22. in 23. julija smo se jaz, David in Ruben potikali po zabaviščnih parkih v Italiji.
Naš prvi park je bil Mirabilandia. Manjjši park, kjer je več atrakcij vodnih. No, teh smo se načeloma izogibali :) V spominu mi bodo ostali štirje. Kot prvi seveda iSpeed, kjer vlakec imitira hitrost formule ena. Tukaj je bila takšna hitrost, da ti obraz kar spači - no vsaj meni je.

Zaradi prevelikih grimas, cenzurirano

Drugi je bil skoraj podoben glede hitrosti, z razliko, da so noge bingljale v zraku. Na zadnja dva pa sem skoraj kar malo ponosna, saj sem se ju kar bala. To sta izstrel ter prosti pad. Na koncu pa se je izkazalo, da bi še kar ponovila.

Popoldan smo naredili odmor za kosilo. Brata sta si naročila makarone, katere so tam kar z mikrovalovno pogrevali. Jaz sem ostala praznih rok saj ni bilo ničesar na za vegane. Kar sem lahko jedla, je bila ledena lučka.
Brata sta bila uvidevna, zato smo se sprehodili do našega avta, kjer sem lahko pojedla mojo zalogo dateljnov ter napolnila mojo baterijo.

V drugi polovici dneva pa smo imeli v obdelavi bolj Dino svet, hišo strahov ter vlakce, ki so peljali čez vodo. Vlakec, katerega smo ponovili je bil rudniški. Našo prvo fotko smo kupili saj na njej izgledamo tako, da bi lahko spodaj dopisal: "Naši varovanci na izletu" - v smislu, da izgledamo, kot da ne bi bili normalni.

Nemogoča fotka - cenzurirana

Drugi dan smo se napotili najprej na turistični ogled Verone, nato pa v Gardaland. Gardaland je res velik zabaviščni park, ampak nas s svojimi atrakcijami ni toliko navdušil. Mogoče smo v Mirabilandiji postali odporni na "hude" vlakce. Ali so bili tako počasni ali pa je bila vožnja tako kratka. Seveda pa ne smem omenit od pol ure do ene ure papol čakanja v vrsti za vlakec.
V času kosila smo naredili kar nekaj poti v upanju, da se bo kaj našlo za mene. Končali smo v mehiškem "restavraciji", kjer sem vzela porcijo koruznega čipsa s salso (doza soli za celo leto).
Od hrane, kar si lahko dobil za vegane je bilo sadje - nesramno drago. Med drugim sem pojedla nabodalo z ananasom, karamelizirano jabolko ter sadno solato.
Naša zadnja postaja v Gardalandu je bil otroški predel - ravno primeren za tako velike otroke kot smo mi :)

Pozno zvečer, okrog enajste ure, smo se odpravili iz parka proti avtu. Pred nami je bila celonočna vožnja proti domu. Najprej je vozil David, potem Ruben, po slovenskih cestah pa jaz. Ko sem jaz vozila, nekaj kilometrov pred Slovensko Bistrico sem pred seboj gledala luno ter poleg nje zvezdo. V nekem trenutku pa se je pokazal še utrinek.

Domov smo prispeli varno! Hvala Bogu!