Pozno v noči smo prispeli dokaj blizu Prištine. Tukaj smo začeli iskati primeren kotiček, da bi noč prespali. Našli smo napol delujočo bencinsko črpalo. Na srečo je imela delujoče sanitarije ter vodo.
Spali smo podobno kot prejšnjo noč. Simon si je izbral prostor na travi z neravno površino. Janez, Ema in Klara asfalt pred kombijem. Jaz, David in Boris pa smo "kraljevali" na "klopcah" v kombiju.
Zbudili smo se skupaj s sončnim vzhodom. Za naš zadnji intervju smo bili zmenjeni ob zgodnji uri, zato smo se hitro odpravili v mesto.
En intervju smo posneli v cerkvi za drugega pa smo se premaknili v sejno sobo. Soba je imela precej slabo svetlobo. Skozi okno smo poskušali loviti odboj svetlobe, da bi ga lahko uporabili za dodatno luč. Poskušali in poskušali smo a na koncu ostali brez. Režiser je ostal skoraj brez živcev.
Posneli smo pomembno izjavo tukajšnjega škofa, ki je s svojim nastopom celotni postopek za škofa Gnidovca potrdil.
Delovni del našega potovanja se je zaključil.
Ura je bila okrog ena popoldan, ko smo se naslikali pred vrati prištinskih sester. Ker smo se že par dni po sveti potepali brez da bi se umili ali preoblekli, smo prosili za tuš ali dva. Na koncu je skoraj vsak zasedel eno kopalnico.
Čisti in sveži smo se zbrali pri mizi. Pred nami sta bili postavljeni dve veliki posodi z narezano lubenico, katere se ni nobeden dotaknil. V kolikor pa smo v sobi ostali samo trije, smo navalili.
Preden smo začeli pripravljat kosilo, smo v majhni kapelici imeli še sveto mašo.
Za kosilo smo Klara, Ema in jaz pripravljale hrano v kuhinji (kumarična solata, polenta, omaka za testenine), moški zunaj pred vhodom v hišo, pa so kuhali testenine.
Po res obilnem kosilu smo en za drugim odkorakali na zelenico med drevesa ter se zleknili po tleh. Čas za siesto.
 |
| Počitek v Prištini (Simon in David že dremata na travi) |
Okrog šeste ure zvečer smo se poslovili ter se odpeljali v Letnico k slovesni sveti maši. Po poti do svetišča, smo lahko na cesti opazovali romarje, ki so peš iz okoliških krajev romali v Letnico. Slovesno romanje iz Prištine se je začelo že ob 14.00, katero je vodil škof. Težko predstavljivo v takšni vročini.
 |
| Romarji na poti v Letnico |
Čeprav je bila celotna pot nabito polna z avtomobili, romarji, stojnicami, smo se nekako prebili skoraj do cerkve. Parkirali smo na travnati planoti. V daljavi sem takoj opazila majhnega pujska, ki se je prav veselo pasel po travi. Prav prikupno, kako s svojim repkom opleta.
 |
| Veseli pujsek |
Janez je odšel maševat, mi pa smo se sprehodili do vhoda cerkve. Približali smo se vhodom in v trenutku je v naše nose butnil obupen zrak. V cerkvni ni bilo nobenega zračenja, zato zrak ni mogel krožil. Boris nas je prepričal, da smo vstopili. Naredili smo krog ter odhiteli navzven.
Pred mašo smo mislili še obiskat toaleto, a ko smo videli stanje tukajšnjih WCjev, smo misel opustili.
 |
| Cerkev v Letnici |
Zunaj smo se "utaborili" najvišje, nad celotno množico. Maša je potekala v albanščini, tako da vsebino pridigne ne bi znala niti malo opisat - niti besede. Kar lahko povem, je to, da je bila precej močna, doživeta. Če sediš točno pod zvočnikom, to še posebej občutiš.
 |
| Množica zbrana pri sveti maši na prostem |
 |
| Čudovit sončni zahod |
Maša se je zaključila s procesijo s svečkami. Prijazna gospa nam je dala svojo svečko, tako smo lahko tudi mi svetili v procesiji.
 |
| Procesija z lučkami |
Po končani slovesni maši smo se spet vsi skupaj zbrali. Nazaj grede proti kombiju smo hoteli pozdravit še sestre, ki delujejo tukaj v Letnici. Sprejele so nas odprtih rok. Ob našem odhodu so nas povprašale, kje bomo prenočili. Naš odgovor je bil: "Pod milim nebom pred cerkvijo." Zgrožene so nas začele prepričevat, da nam bodo zrihtale streho nad glavo. Sprva smo se upirali ter iskali izgovore. Janez si je celo izmislil, da gremo k nekemu dobremu prijatelju, kateremu je hitro naumil ime. Ime, ki se takoj prepozna, da je slabo izmišljeno.
Na koncu so nas le prepričale.
Vrnili smo se v Stublo. Sestra nas je nastanila v ambulanti. Zbudila je celo dobrega vaščana, da nam je v kadi natočil vodo, katero bi zlivali v stranišče školjke.
Prtljago smo znosili v notranjost ter se začeli razgledovat po prostorih. Na vrata je potrkal obisk. Prišla je sestra s svojim rodnim bratom. Njen brat nas je povabil k njim domov na gostijo. Spogledali smo se saj je bila ura že 23.00. Ponudbe nismo hoteli zavrniti.
Na večeroj smo bili povabljeni k družini, ki je ena izmed najbolj bogatih v okolišu. So lastniki Elektro Stubla. Po pozdravu domačih so nas namestili okrog mize.Miza je bila takoj polna. Od kumarične solate, pečenih paprik, polnjenih paprik, kajmaka, oliv, narezka, kruha, jagnjetine. Moram priznat, da sem bila za ta večer prav vesela, da sem imela od vsega prahu zadelane nosnice. Pred seboj sem imela narezano jagnjetino, kljub stanju mojega nosu je nekaj vonja le prišlo do mene.
Gostija se tukaj ni končala. Dobili smo še sladico: sadje, baklavo, čokoladni biskvit.
Neverjetna gostoljubnost. Začeli so nas celo prepričevat, da bi noč prespali pri njih. Zahvalili smo se za vse ter se odpravili proti kombijo. Ženske smo izkoristile še sanitarije preden se vrnemo nazaj v ambulanto, kjer ni vode. Med čakanjem na nas, so zunaj gostitelji pripravili skoraj celo žurko. V avtomobilu so vklopili glasbo ter pozvali k plesu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar