Sredi noči, okrog druge ali tretje ure zjutraj, smo prispeli v Podgorico. Parkirali smo ob mestnem parku ter kakor omamljeni začeli iskati svoje ležišče. Kdor je imel spalno vrečo je spal zunaj na tleh, ostali pa v kombiju. Čeprav je bilo vse trdo, nas ni niti malo ovirali, da ne bi v trenutku zaspali.
Zbudili smo se zgodaj. V jutranji svetlobi smo komaj začeli prepoznavat, kje smo spali. Po cesti se je odvijal jutranji promet v parku pa so se rekreirali prvi tekači.
Takoj smo pospravili stvari ter se odpeljali par kilometrov naprej do cerkve Presvetega Srca Jezusovega. Cerkev sezidana iz samega betona.
Po zajtrku smo odšli na dvorišče kjer smo posneli intervju. Na tem dvorišču, ki je bilo za cerkvijo je bil vrtiček, drevesa ter smokva. S smokve smo si dovolili ukrasti par sladkih, mehkih, zrelih fig. Tukaj sem prvič poskusila tudi ačokčo (jedilna makedonska paprika), ki ima prav poseben okus.
Pred kosilom smo se razgledali po prostorih in se tudi odpeljali do bližnje pravoslavne cerkve. Ogled smo skupaj začeli, a sva z Davidom kaj kmalu ostala sama. Preveč sva gledala v fotoaparat ...
 |
| Pravoslavna cerkev v Podgorici |
 |
| Mozaik na tleh pravoslavne cerkve |
 |
| Spodnja ladja cerkve |
Po kosilu, ki smo ga bili deležni pri saleziancih, smo se odpravili ven pred cerkev k kombiju. Zunaj je bila ubijalska pripeka. Mi smo samo stali na miru, pa je z nas tekel znoj.
Na zelenici poleg nas so bile sestre, oblčene v njihovo črno redovno obleko. Plele so okrog rož ter ročno strigle travo tam, kjer kosilnica ni dosegla. Nismo mogli verjet, kako lahko zdržijo v takšni pripeki.
Poslovili smo se od gostiteljev in se napitili nazaj proti Kosovu.
Kolikor smo se vozili po Črni Gori smo lahko opazovali divje smokve, ki so rastle ob cestah. V trenutku, ko pa smo prestopili mejo, jih nisi več opazil.
 |
| Lepi razgledi skozi oko kombija |
V Prištino smo imeli name peljati skozi Peć. Od razcepa dalje smo se peljali okrog dve uri, ko smo naenkrat zagledali tablo, kjer je bil kraj Peć prečrtan. Povprašali smo kaj se dogaja in ugotovili, da naprej ne bomo prišli nikamor zaradi popravila ceste. Morali smo obrniti ter se odpeljati nazaj. Tako smo izgubili štiri ure.
Med potjo smo kdaj pa kdaj videli tudi takšen prizor.
 |
| Pozor, krave na cesti! |
Nekje na Kosovem smo se ustavili na večerji, kjer nas je na koncu šef gostilne še pogostil s pijačo (ker smo Slovenci).
Po našem pogovoru smo nadaljevali pot proti Prištini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar