Družinski izlet v Gradec

Dan 30. julij. Vstala sem se še pred pol sedno uro zjutraj, ko so sončni žarki že prodirali skozi okna v notranjost prostorov. Vremenska napoved za danes je deževna s pogostimi neurji, načrt za današnji dan je bil družinski izlet. Z mamo sva ugovarjali, da ravno ni prijetno v dežju pohajkovati naokoli. Oče pa je odločno rekel: "Jaz grem, pa četudi sam." Pa smo se odpravili.

Pred davnimi časi je bil naš avto prav luksuzno velik (v primerjavi s prejšnjim - stoenka), a danes je bil prav nemogoče majhen ter tesen. Seveda, če se na zadnje sedeže vsedejo trije velikani (Sipoš "otroci").

Odpeljali smo se proti Avstrijski meji, v smeri Graz.

Naša prva točka je bil grajski hrib. Z bratom Rubnom sva se odločila, da se podava po stopnicah do vrha, medtem ko se ostali na vrh odpeljejo z dvigalom. Nekje na sredini poti naju je dobil dež, tako da sva imela motivacijo priti na vrh čim prej :)

Grajski hrib

Razgled z vrha ni bil ravno najboljši saj je bilo megleno, oblačno, deževno, v glavnem kislo.

Z vrha

Sprehodili smo se navzgor, na še višjo točko s katere smo opazovali sosednje hribčke ter v daljavi grad.

Razgledna panorama

Medtem, ko sta brata raziskovala nekakšen jašek, ki je prav hudo smrdel, sta mi moja straša pozirala.

Oči in mami

Kaj veliko zgoraj ne moreš videti razen razgleda. 

Pot navzdol s hriba pa je prav prijetna. V deževju ravno ne toliko - nikoli ne veš kdaj ti bo spodrsnilo. S hriba vodijo številne potke, ki so asfaltirane in v vijugah postopoma vodijo navzdol. Kdaj pa kdaj prečkaš kakšno drugo pot ter na koncu prideš do zadnjega prehoda. Zadnji spust je skozi jamo. Skozi hrib so zvrtali tunel, da lahko hitreje prideš do cilja.

V dežju smo se sprehodili do trgovine Kastner und Öler, kjer smo se mi, bratje, odpeljali v najvišjo nastropje (tako kot včasih) gledat igrače.

Naša naslednja postojanka je bil grad Eggenberg. Prenehalo je deževati, a le začasno.

Grad Eggenberg

Sprehodili smo se proti gradu. Iz parka si lahko slišal oglašanje pavov, kateri zvok je odmeval čez celotno posest.

Morala cenzurirat :)

Pred vhodom v notranjost je brat kupil karte ter karto za vodstvo po sobanah.

Še pred začetkom vodenega ogleda je začelo zunaj močno deževati. Še sreča, da smo pod streho in ogled ne vodi čez kakšno dvorišče. Vodička je govorila angleško, kar je pomenilo, da je moral Ruben prevajati staršema.

Soban je bilo res veliko, vodička nas je peljala samo po enem nadstropju, pa je vseskupaj trajalo kar eno uro. Povedala je, da v tem nadstropju ni elektrike, tako da nam je ponekod kjer se ni dobro videlo zaradi teme posvetila kar z žepno svetilko. Ob večerih pa naj bi vodstva izpeljevali kar ob soju sveč - u, romantično. Ko smo si ogledali sve sobe, se nam je porajalo vprašanje: "Kje pa so stranišča?" Toliko sob moraš prehoditi, da sploh lahko prideš do stopnišča, ven iz notranjih prostorov.

En res lep prizor, ko smo hodili čez sobane, je v eni izmed večjih soban, ki je nekoč in tudi sedaj služila za koncerte, bil vhod s steklenimi vrati. Če pa si pogledal skozi vrata na hodnik si lahko opazil dva pava - lep parček. Počivala sta.

Eno nastropje nižje pa je bil drugi parček, ki si je prav tako iskal zavetje pred dežjem.

Pava na gradu

Nekaj minut po vodenem ogledu smo še tavali po gradu, si ogledali razstavo denarja obiskali WC in se napotili proti izodu.

Zasijalo je sonce in to prav močno. Postalo mi je vroče in sem že skoraj iskala senco. 

Na bližnji travi, kjer so se sončili pavi sva z mamo pobirale perje, katero so izgubili. Zdaj je prav tisti čas, ko pavi izgubljajo perje. V tem parku imajo tudi dva bela pava, a ju na mojo žalost nisem opazila.

Ura se je nagnila proti drugi uri, ko smo se naptili proti domu. Preden pa bi odhiteli domov smo hoteli še nekaj pojesti. Željo sem imela, da bi preizkusili restavracijo Simfonija okusov v Mariboru. S pomočjo navigacije smo se priperjali pred restavracijo, kjer ni bil parkiran niti en avtomobil. Čudno, prav sumljivo!

Pridemo do vrat, kjer je bil list ter na njem sporočilo, da imajo zaprto kar do sredine septembra. Ker so na dopustu. Šment! Pa tako sem si želela!

No, potem pa rezervni načrt. Loving Hut na Gosposvetski.

Razen tega, da je čakalna doba, da dobiš kaj servirano pred seboj precej dolga (mi smo čakali 30 min.), je zelo dobra druga možnost.

Curry rižota

S kosilom zaključili izlet. No, pa še kdaj!

Koruzna polja

Smo v tednih, ko je koruza v svojem najvišjem razcvetu, ko je njena višina najvišja. Gostota ter zelenost le nje je tako močna, da skozi njo ne moreš videti prav ničesar.

Saj ne, da bi imela kar koli proti koruzi, jo prav z veseljem jem. Ampak ljudje, ste se že kdaj vprašali kam gre vsa ta koruza?
Jaz vidim tri probleme, ki se pojavijo pri sami saditvi koruze:

1. Velik delež koruze, ki se pridela na naših tleh, gre za krmo živali.
2. Koruza ni odporna na sušo ter razmere, ki jih imamo tukaj.
3. Koruzna polja so zasajena neprijazno okolju.

Kot prvo, sem napisala, da gre velik delež pridelane koruze za krmo živali, če ne kar cel pridelek. Koruza kot pridelek porabi približno 450 L vode v primerjavo z govedino, ki porabi kar 9323 L vode! Preden pridelaš en bog kos mesa, bi lahko z to vodo napojil polja polna hrane ter znižal srtoške za hrano. Še nihče ni umrl, ker bi jedel meso samo enkrat na leto ali nikoli v življenju!

Koliko vode, za pound hrane (1 pound = 0,45 kg)

Poglej si animacijo!

VODA

Tukaj se gre tudi za požrešnost, ki je eden največjih grehov. Jesti meso ter s tem odtrgati hrano ljudem, katere bi lahko tista koruza prihranila pri življenju. Čemu takšno dejanje, če živimo v obilju rastlinske hrane, katere različnost je tolikšna, da je v vsem svojem življenju ne bi mogel vse pokusiti!?

S krmljenjem koruze kravam ter drugim prežvekovalcem delamo le tem krivico. Kje je še kdo videl v naravi, da bo šla krava na polje ter začela trgati storže koruze? Nihče! Krava zaradi svoje posebe sestave želodca ne posega po živilih, ki imajo veliko vsebnost škroba temveč po zelenju, kot je trava. Nah, o tej temi mogoče kdaj drugič napišem bolj obširno ...

Druga stvar je odpornost koruze. Vsaka rastlina se je skozi leta prilagajala na rast v določenem okolju. Koruza ne izvira iz Evrope, čeprav uspešno raste tudi tukaj (s pomočjo znanosti). Če pa še ne veste je bila v originalu koruza ene vrste trava, ki so jo kultivirali ljudje iz osrednje Mehike pred okoli 7000 leti.

En problem, ki ga opažam iz mojih krajev je, da je prst precej prodna. To je vidno še bolj na dravskem polju, kjer je nekoč popljavljala Drava. Koruza, ki je nasejana tukaj je zakoreninjena na tla, kjer je veliko kamenja ter nikakršne plasti gline, ki bi zadržala vodo. Tako voda, ki jo prinese dež, kaj hitro odteče.

Kot zadnjič pa neprimernost zasaditve polj. Ena stvar je, ko so polja nasejana tik ob cesti. Se pravi, tudi na vseh križiščih, krožiščih in razpotjih, ki so le mogoča. Mene kot kolesarko to zelo moti saj je vidnost čez takšna polja nična. Primer je eno križišče, kjer se ustavim pri znaku za STOP, a še vedno ne vidim ne levo ne desno. V takem primeru se moram odpeljati še kak meter naprej na cesto in v najboljšem primeru ne pripelje noben avto. V najslabšem primeru, pa bi me lahko kaj hitro zbil. Tukaj bi lahko bil kdo pameten ter rekel, da so za takšne primere postavljena ogledala, a kaj ko je to sredi polj, sredi ničesar.

Koruzno polje

Velika žalost, ki jo doživljam poleg koruze pa so žrtve, ki nastanejo. Visoka koruza je idealno skrivališče raznim živalim, predvsem srnjadi, mačkam ali pticam. Lahko bi skoraj rekla, da v času visoke koruze ponoči jaz ne vozim avtomobila. Enkrat je bilo dovolj (ne me narobe razumet, nihče ni bil ranjen). Če pa že, pa skrajno previdno!
Te dni vsako leto, ko krožim s svojim kolesom po bližnjih vasicah in med raznnimi polji vidim zbite živali.
Ne dolgo nazaj sem se peljala prav vesela s Ptujske Gore s kolesom ter občudovala lep dan, ko na enkrat na desni zagledam kadavra. Obrnila sem se ter zapeljala nazaj. Bila je srna. Zabodlo me je.

Zbita srna

Ostala brez besed.

Moja prva 100tka

Prvič v življenju sem v eni turi prekolesarila 100 km. Uspeh zame!

Vročina se z vsako uro stopnjuje. Nisem hotela, da me spet spraži na soncu, sem si zadala, da se zavihtim na kolo že pred šesto uro zjutraj. Tako zgodaj mi na koncu ravno ni uspelo. Od doma pa sem se odpravila točno ob šesti uri.
Prvi kilometri so bili prav osvežujoči. Hlad se je od začetka dvigal iz reke Drave ter me hladil. Nekaj poti naprej pa so bili prav prijetni tudi gozdički.
Ob tako zgodnji uri je fino, ker ni toliko prometa, okolica je bolj mirna in se lahko ob kolesarjenju posvečaš jutranjim sončnim žarkom.

Jutranji žarki skoz drevored

Kaj hitro sem prispela do Dobrovc, kjer sem bila tako pametna, da sem mislila, da bom kakšno novo pot izumila. Bučko! Zavila sem v vasico z namenom, da pridem skozi njo v Skoke. Ampak vsakič, ko sem zavila sem prišla v slepo ulico. Poražena sem se morala vrniti na glavno cesto ter nadaljevati pot proti Miklavžu.

Enako bedarijo sem ustvarila v Hočah, kjer sem spet mislila, da bom po kakšni drugi cesti prišla na drugi konec.

Prvi počitek sem naredila na avtobusni postaji v Framu. Ravno toliko, da sem v miru pojedla sadno rezino ter pretegnila noge. Prav hitro za tem, ko sem se ustavila je za mano pripeljala skupinica kolesarjev, ki so se peljali mimo ter me nagovorili: " Pridruži se, gremo proti Rogaški!" Bi, pa kaj če so prehitri ...

Po Slovenski Bistrici sta se pred menoj pojavila dva hribčka. Ko sem vsakega pogledala, predem sem ze zagnala na njega sem se skoraj ustrašila. V moji glavi je spregovoril tisti majhen glasek: "Prestrmo! Ne boš zmogla! Pretežko!" Pa ja! Takoj ko zagrizeš v vzpetino vidiš, da pravzaprav ni zako strm, ampak v prvi prestavi prav dobro gre naprej. Vzpodbuda je bil tudi kolesar na specjalki, ki je kolesaril pred mano v hrib in je pritiskal na pedala tako močno, kakor jaz. Le, da nisem edina, ki izgledam tako zelo nesposobna :P

Nekaj kilometrov po dveh večjih vzponov sem pred seboj zagledala mogočni Boč. Paša za oči.

Boč

Na vožnji s kolesom lahko vidiš marsikaj lepega, očarljivega, zanimivega, neznanega, ... Včasih, no lahko tudi prav pogostokrat na cesti ali ob cesti vidiš nekaj kar nočeš videt. To so povoženi kadavri. Lahko so prav grozno izumetničeni ali pa v takšnem stanju, da bi še skoraj mislil, da diha. Pri vsaki povoženi, zbiti živali me stisne pri srcu. Najhuje mi je, ko vidim zbitega mladiča. Kakšen kilometer stran od Poljčan, sem na cesti opazila zbitega mačjega mladiča. Mačke sem že videla na sto in en način povožene. Takšnega pa prvič. Trup in okončine prfektno ohranjene, brez ene praske. Glave pa nikjer. Sem gledala, če bi jo kje opazila pa je ni bilo nikjer v bližini.

Po Poljčanah sem skoraj vsak kilometer začela vozit počasneje in počasneje. Malo mi je že motivacija padla ter moč v nogah. Bližala sem se Studenicam ter si rekla: "U, tukaj pa si bom nalila svežo, dobro vodo izpod Boča." Pa sem zavila desno proti studeniškemu samostanu. Žalost pa takšna! Vode ni! Še včeraj sta jo moja starša tukaj točila v steklene velike flaše. Danes pa niti kapljica ne priteče! Še dobro, da se vzela rezervo v nahrbtniku. Malo sem posedela pred samostanom na klopci ter jedla dateljne.

Studeniški samostan - moj počitek

Minutko po tem ko sem se vsedla na klopco, se je pripeljal en gospod k studencu z mislijo, da bi natočil vodo. Pa se je moral na žalost tudi on vrniti s praznimi rokami.
Pred nadaljevanjem poti sem se še malenkost razgledala. Pogledala desno in levo in opazila, da me od nekod gleda en velik kuža. Ga opaziš na fotki?

Pasja straža

Moja naslednja postojanka je bila malo pred Štatenbergom. Ustavila pa sem se predvsem za to, ker sem videla, da se po travi pasejo krave. Šla sem jih malo pozdravit.

Radovedna kravica

Tale kravica me je prišla prva pozdravit, za ostale pa nisem bila dovolj zanimiva. Malo sem opazovala, kako krave lepo jejo, nakar je prišla v bližino še ena kravica. Stisnilo me je. Krava je imela v nosu bodeči obroč. Krava! Kolikor jaz vem se te obroče daje samo bikom ... Gledala sem jo. Vsakič, ko je segla po travi, je izgledala, kot da mora vsakič privzdigniti obroč, da sploh lahko normalno pride z gobcem do nizke trave.
Morala sem se posloviti ter odriniti naprej.

Prišla sem do Majšperka, nadaljevala proti Jurovcem. Tale cesta mi je kar všeč. Včasih tudi malo strašna. Enkrat te strašijo merjasci iz gozda, drugič pa železne pošasti na štirih kolesih z velikim tovorom.

Sonce se je povzpelo že prcej visoko. Vedela, sem da moram malo bolj pritisnit, da se bom lahko čim hiteje umaknila s pripeke. Ni šlo. Kolesarila sem počasi, a na srečo še vedno dobro motivirana. Hotela sem se spet malenkost ustavit. Nikjer pa nisem videla ne sence, klopce ali česa podobnega da bi se lahko kolesar umaknil s ceste za kakšno minutko. Iščem, iščem ter na koncu pristanem na tabli - dobesedno.

Zadnji počitek

Tabla je tako oblikovana, da ima na koncu ravno toliko odvečnega lesa, da se lahko malenkost prisloniš, kakšno sekundo posediš.

Zdaj pa še zadnji del poti! Čez Markovce proti Ptuju. Presenetilo me je dejstvo, da imajo v tej občini prav lepo porihtano kolesarsko pot. Takšne kolesarske še kakšni deset let ne moremo niti sanjat na Ptuju.
Tukaj me je pot peljala mimo polj in na enem izmed njih so rastle paprike. Mmmmm, kako je dišalo!
Bi skoraj rekel, da so mi paprike dale zagon ... Odkolesarila sem mimo centra Markovc, proti Zabovcem, malo čez makadam, mimo Rance na Puhov most čez Dravo in direktno proti domu. Konec poti. Srečno prispela. Noge skoraj odpadle. Zdaj pa pride na vrsto velika skleda riža!

Kako je izgledala pot, pa si lahko ogledate na tej povezavi:
Moja 100tka

Bananin kruh

Bananin kruh

Sem ena izmet tistih oseb, ki se jim od časa do časa po hiši nabere precej zrelih banan. No prav užitek je jesti bananin smoothie za zajtrk, kosilo in večerjo. A včasih se tole le ne izide. Tako predstvaljam recept, pri katerem porabiš relativno veliko zrelih banan. Bananin kruh ni kruh na katerega bi mazal pašteto, no mogoče bi še šla marmelada, vsekakor pa ne nekaj slanega. Preizkušen je tudi kot nadomestek energijske ploščice za športne rekreativnosti (kolesarjenje).

Recept

Sestavine:

- 15 zrelih banan
- 5 jušnih žlic sladkorja*
- 1/2 jušne žlice kokosovega olja*
- 250 - 300 g riževe moke
- 20 g vinskega kamna
- pest rozin / razni oreščki / drugo suho sadnje*
- vanilijin ekstrakt
* Sladkor, olje ter dodatke lahko dadajate po želji. Ni pa pogoj, da kruh brez njih ne bi uspel :)

Priprava:

15 olupljenih zrelih banan v veliki posodi pretlačite s tlačilcem za krompir. V posebni posodi zmešate sladkor ter kokosovo olje ter zmes dodate bananam. Premešate s kuhovnico. Sedaj postopoma dodajate riževo moko, dokler ne dobite željene gostote*. Dodate vinski kamen, pest namočenih rozin (ali kakšen drug dodatek) ter ekstrakt vanilije. Še enkrat dobro premešajte. Maso za kruh prelite na pekač katerega ste predčasno namastili z oljem ali na njega položili peki papir (če hočete manj masti kruh se odločite za peki papir).
Pečico segrejte na 200 °C ter položite pekač v segreto pečico za 20 minut. Po 20 minutah znižajte temparaturo na 160 °C ter pecite še dodatnih 20 - 25 minut.
Ko je kruh pečen, ga vzemite iz pekača ter pustite, da se ohladi. Ohlajenega lahko nareže, postreže ter shranite v hladilnihu (najbolje, da se poje v roku 2 - 3 dneh).
* Gostota ne sme biti tako gosta kot za pravi kruh. Ampak toliko, da se še lahko "zlije" iz posode.

Dober tek!

Po dolgem času spet pet

Nedelja, 13. julij, je bila prav nekaj posebnega. Mogoče bolj v takšnem smislu, da se je skoraj preveč dogajalo.

Hiter povzetek dneva je to, da smo po res dolgem času, doma spet sedeli vsi družinski člani. Da se dan pa še malenkost pocukra, je bil dan volitev za parlament ter finale nogometa (ki ga ne spremljam - mogoče ravno toliko, da vem kdo je na koncu zmagal).

Če hočeš res izkoristit čas, ki ti je dan, da ga preživiš z družino, moraš biti doma. In to je bil današnji izgovor, da nisem šla na kolo :) No, po navadi pa mi je kaj dostikart žal, da le nisem šla, ker prav dobre debate ne znamo izpeljati ...

Za prav posebno priložnost, da proslavimo pretekle osebne praznike, smo se odločili, da preizkusimo gostilno Grabar na Ptuju. Odprli so jo pred kratkim, tako da je novo pečena.

Moja družina v polni zasedbi

In moja malenkost :)

Pri naročanju hrane se pri meni vedno zatakne. Premislit moram destetkrat, kaj moram vprašat, kakšne sestavine vsebuje kakšna jed in podobno. Enkrat na mesec pa me le ne bo pobralo, če bom dobila na krožniku servirano jed, ki ima dvakrat večjo vsebnost soli in olja kakor moja kuhinja.
Postrežba je bila prav nekaj drugačnega kot si navajen. Vsakič, ko dobiš jed, dobiš še razlago, kaj imaš pred seboj.
Naročila se bučno juho brez kakršne koli smetane ali podobnega. Imajo pa prav posebno postrežbo juhe. Najprej ti prinesejo krožnik z dekoracijo in šele potem ti iz vrča nalijejo juhico. Natakar mi je naprej prinesel krožnik kjer je bil po njem polit feta sir ter me vprašal, če bom tole vseeno jedla. Rekla sem, da ne in mi je prinesel nov krožnik brez. Super, ker ti gredo zelo lepo na roko.

Bučna juha

Drugo kar pa sem dobila servirano pa je bila rižota z lisičkami. Dobra, a še vedno nisem navajena pojesti toliko gob naenkrat.

Rižota z lisičkami. Malo že manjka s krožnika, ker sem pozabila takoj fotografirat.

Svoje kosilo sem končala prva. Potem pa sem lahko buljila, kaj ima kdo na krožniku.
Ob koncu me je zanimalo koliko je prišlo moje kosilo. Skoraj vedno naredijo tako, da meni računajo celotno kosilo, čeprav sem naročila samo prilogo brez mesa. Bi se skoraj šel bunit. Pa komu na čast?

Ob koncu papcanja pa je padla odločitev, da gremo še malo v Radence v Sikaluzoo. Čeprav nisem podpornik živalskih vrtov (sploh velikih, kjer imajo živali premajhna bivališča), sem hotela videt razmere v tem živalskem vrtu.
Na vhodu smo kupili še za pest zrnja za krmo živali.
Od prve ograde se skoraj nisem mogla ločiti. Veliki in majhni zajčki so skakljali vsepovsod. Tako lušni, da bi jih cel dan gledal.

Beli zajček

V drugi ogradi pa so bile ovce. Tukaj sem pokrmila vso hrano. Najprej je bila pri meni ena ovca, čez čas je iz leve nekaj poblejalo in prišla je druga. Poblejalo je na desni, prišla tretja, četrta. Na koncu pa še lep oven. Vsi so hoteli nekaj z moje roke. Sploh si ne moreš predstavljat kako nežna je ovca. Tako nežno zna jesti z roke, da je pravi užitek. Pravo nasprotje od Nanduja. Nanduji so tako prosjačili za hrano, da sem se enega usmilila ter pomolila roko v ogrado. Malo slaba poteza. Nanduji kljuvajo in ko kljune po dlani, da vzame zrno z dlani ni rano prijetna izkušnja. Niso natančni in tako prav radi vščipnejo po dlani.
Skoraj vsake živalce sem se lahko dotaknila, a lame se nisem upala. Ko si se ji približal je prav zastrašujoče sikala ter kazala rjave spodnje zobe. Brat se ji je približal, ona pa je v tistem trenutku pljunila (no, ne ravno dosti - mogoče dve kapljici).

Lama

Ostalih živalic pa že več nisem mogla fotografirat. Imam zelo slabo navado, da s seboj ne jemljem rezervnih baterij. No, lani se mi je zgodilo, da sem šla prav namensko v Ljubljanski Zoo fotografirat razmere itd. pa sem z baterijo prišla samo do prvih živali. Lolek jaz ...
Ob izhodu iz parka pa se je že lahko slišalo grmenje. Temni oblaki so se začeli zgrinjati. Na poti smo dobili na avto le par kaplic, ostali oblaki pa so naredili ovinek ter odšli v srugo smer. V daljavi si lahko opazoval temne zavese dežja nad oddaljenimi vasicami v smeri Ptuja pa svetle pramene sončne svetlobe. Čarobno.
Dan se je končal ob volilnimi rezultati ter polno mizo lubenice, tako rdeče kot rumene.

Vode!

Predstavljam vam kolesarsko turo, na katero sem se podala v soboto, 5. 7. 2014. Za prvo "dokumentirano" kolesarjenje sem se odločila, da grem na malenkost daljši krog.

Za začetek moram povedati, da nisem profi v kolesarjenju in se imam na tem področju še veliko naučiti in preizkusiti. Kolesarim s treking kolesom, tako je tudi moja hitrost na cesti primerna mojemu "osličku".

Štart je bil seveda na Ptuju, pred mojim domom. Začela sem okrog devete ure zjutraj, kar je bilo že mogoče prepozno za ta dan. Grobo opisano, se je moja pot nadaljevala proti Slovenji vasi, skozi Gerečjo vas, Brunšvik, Rače, Fram, Pragersko, Sestrže, Lovrenc na Dravskem polju, Sela, Draženci, Ptuj.

Med kolesarjenjem imam precej časa za razmišljanje, opazovanje ter občasno tudi kritiziranje okolice skozi katero se vozim. Po navadi na poti proti Slovenji vasi opazujem drevesa, ki rastejo ob cesti. Najbolj oprezam za tistimi sadnimi (divje češnje). Drugo pa, kar opazim na tej poti pa so smeti (že par dni opazujem kolesarski bidom, ki ga je nekdo odvrgel - ali pa mu je po nesreči padel z rok med kolesarjenjem).

Prvega pozdrava sem bila deležna od para štorkelj, ki sta po travniku nabirala hrano za mladiče.

Štorklji na lovu

Ta dan je bilo vreme res idealno! Razgled na oddaljene hribe je bil prekrasen. Ko sem se peljala proti Račam, sem z velikim veseljem opazovala, kako se mi Pohorje približuje. No, do njega ravno nisem prišla, ampak ravno toliko, da sem lahko do dobro videla hiške, ki so posejane po njem.

Pogled na Pohorje

V tem času, ko sem bila jaz na kolesu sem srečala neverjetno veliko število kolesarjev, ki so se vozili nasproti meni. Od začetka se mi je še dalo pozdravljati, proti koncu pa sem že obupala, ker jih je bilo za moje pozdrave že preveč. Bilo pa je tudi tako, da sem kakšnega kolesarja srečala dvakrat. 
Sonce se je začelo precej upirat na moja ramena ter hrbet in sem Fram hotela čim prej prekolesarit. Par ovinkov, nadvoz nad avtocesto, delo na cesti ter hitra cesta za avtomobile (majhen delček sem morala prekolesarit po njej saj drugače nisem mogla priti do lokalne). Pred menoj je Pragersko. Tukaj ponavadi pomisli, kako smo morali včasih, ko sem bila še majhna in smo kar redno hodili v Ljubljano po stari cesti skozi Pragersko, smo morali kar dolgo čakati na prehodu čez tire, ko se je čakalo na vlak. Bilo je tako dolgo, da je oče moral ugasniti motor avta. Ob takšni misli na kolesu sem privozila do prehoda in videla, da je pred prehodom že kar vrsta avtomobilov. No, jaz o volku, volk na tire. K sreči se ni čakalo pretirano dolgo, ampak dovolj da mi je bilo že neprijetno, ker sem čakala na močnem soncu. 

Pragersko

Ko so se odprle zapore, sem odkolesarila naprej. Tokrat sem imela pred seboj kolesarja, ki je imel podoben tempo. Priključila sem se mu, seveda na varni razdalji (sigurno na 10 ali več metrov razdalje). Po približno dveh ovinkih me je zapustil oz. sem ga jaz zapustila in iz Šikol zavila proti Sestržam. Ta cesta je tako ravna, vodi med polji in travniki. Kar imaš tukaj za gledati, so le oddaljeni hribčki in oblački, ki se pojavljajo le tu in tam. Ob pogledu na Boč, sem si rekla: "Nekoč pa se bom povzpela na ta hrib - mogoče čez 10 let ..." Ja vem, vzponi mi delajo preglavice.

Čez žitno polje na Boč

Zadnjih nekaj metrov do Sestrž, natančneje do gasilskega doma Sestrže, se mi vedno dozdeva da se kolesa vrtijo nazaj in ne naprej. Videti je, kot da je cesta ravna, ampak ima tolikšen naklon, da moraš vložiti nekoliko več energije.
Hotela sem sence in nekoliko oddiha. Ustavila sem se na avtobusni postaji poleg gasilskega doma. Usedla sem se ter začela opazovat gnezdo štorkelj v katerem sta bila dva mladiča. S svojima kljunoma sta zevala v vroč zrak. 
Iz žepa sem potegnila malico. Dva medjool dateljna (dva sem pojedla par kilometrov nazaj). Njamsi!

Energija

Štorklja mladiča sta bila tako ljubka, da sem ju morala fotografirat. Ko sem pospravila fotoaparat sem še malenkost opazovala mladiča. Naenkrat pa se eden izmed njiju dvigne ter začne ritensko hodit proti robu gnezda. Rekla sem si: "Če zdaj potegnem fotoapara na plano, bom vse zamudila." In res. Vse se je tako hitro zgodilo, da še časa nisi imel, da bi stran pogledal. Mladič je prišel do roba in kot blisk je po zraku letela "bela kača". Po opravljeni potrebi pa se je mladič spet odmajal na sredino gnezda. 

Mladiča v gnezdu

Naprej od te vasi pa se je začela bitka za vodo. Bilo je res vroče in moja potreba po vodi se je povečala. Res neprijetno bi mi bilo, če bi se morala ustaviti pri kakšni hiši ter prositi, če bi mi napolnili bidon z vodo. Na vsakem potepanju s kolesaom pa imam oči na pecljih, če bi slučajno kje opazila pipico s pitno vodo. A vedno znova ugotavljam, da tega nimamo urejenega v Sloveniji. Res redko kje, si lahko natočiš vodo. Po navadi pa je to v radiusu 10 km mojega doma, kar se meni ne izplača preveč. Toliko pa že zdržim, da pridem domov. Pipice za vodo, za katere jaz vem, so na treh mestih (tam, kjer se jaz vozim): Hajdoše na krožnem križišču, Ptujska gora - pred cerkvijo, športno društvo pri Zabovcih.

Naslednja stvar, ki me zelo žalosti, so hlevi mimo kateri vozim. Eden izmed njih je v Apačah. Vsakokrat, ko grem mimo, me iz tega hleva gledajo žalostne oči. Krave, ki so dan in noč zaprte v smrdljivih hlevih, priklenjene na verige ter po vrh vsega še natrpane. Žalosten pogled, a velika škoda, ker ne moreš nič storiti, kot vrniti kravi pogled tolažbe.
Tukaj sem se ustavila, da sem ta hlev fotografirala. Hotela sem tudi dobiti kravico na fotko, pa je ravno v tistem trenutnu prišel kmet/rejec.

Počasi sem začela zaključevati ta potep. Odpeljala sem se naprej skozi Sela in Lancovo vas ter preko nadvoza Draženci. Mislila sem si, ker je sobota - vikend, da je na avtocesti precejšnja kolona proti Hrvaški. A sem se zmotila. Promet je potekal brez problema.

Avtocesta, ki pelje na jug

Po dveh ura in pol sem prikolesarila domov. Prva stvar po turi je bila voda. Voda, da oživi moje prekuhano telo. 1L je zadostoval za prvo rundo :)

Voda, v steklenici najboljšega soka

Čez par ur pa sem še dobila rezultate mojega kolesarskega podviga. Ker se nisem namazala s sončno kremo, temveč le z kokosovim olje (ima le 2 -8 faktorja), sem opazila naslednje: Ramena rdeča, roke (podlahti) še bolj rjave, stegna pa pobarvana kot Planica sladoled (čokolada, jagoda, vanilija). Za naslednje dni bodo prišle v upoštev samo majice z rokavi.

Če pa koga zanima podroben izgled proge, je tukaj povezava:
http://app.strava.com/activities/162345800

Predstavitev

Iz ideje v risbo, iz risbe v barvo. Prehajanje misli med slikanjem in oblikovanjem. V začetku iz tako na videz abstraktne konstrukcije, na koncu v tako realno podobo. Pričeti z realno enosmerno problematiko, nadaljevati v neštetokraki zgodbi. Vsako delo, kreirano iz grobih delov v fine detajle, ob prvem stiku tako drugačno, v procesu dela tako privlačno. Prehajati iz nadvse navdihujoče narave v povsem kontemplativno duhovno sfero. Neprestano lovljenje ravnotežja med poklicanostjo in poklicom.

Karakter, znaje in vrednote so umešane v paleto barv, ki so skrbno nanešena na dela, ki upodabljajo življenje človeka. Končni izdelek – globina mojega življenja.