Jutro v Bitoli smo začeli z zajtrkom na parkirnem prostoru. Nadaljevali pa v centru, v parku, kjer smo posneli intervju z domačinko.
Po sveti maši v lokalni cerkvi smo obiskali mestno pokopališče. Tukaj smo bili z družino, ki je junija izgubila mamo. Prizor objokovanja babice ter obredno polivanje grobova z vodo nas je vse ganilo do srca.
Družina nas je tudi povabila na njihov dom, kjer smo spoznali ostale člane družine. Zelo gostoljubni ljudje.
Po obisku smo se direktno odpejali proti ohridskemu jezeru. Med potjo do jezera pa smo ob cesti kupili gajbico sladkih breskev. Peljali smo se skozi čudovite pokrajine. Ustavili smo se na razgledni točki ter začeli opazovati lepo pokrajino, jezero, oblačke.
 |
| Razgled nad Ohridsko jezero |
 |
| Razgled stran od jezera |
 |
| Slovenclni |
Nekaj minut po našem prihodu na razgledno točko je prišla še ena skupinica. Ti so s seboj pripeljali padalo. Počakali smo toliko, da smo lahko opazovali, kako sta se dva spustila s padalom proti jezeru. Spustila sta se skupaj z enim padalom, moški in ženska. Ob odrivu je bila ženska tako živčna in preplašena, da je delala pravo paniko ter kričala.
David je celoten spust dokumentiral :)
 |
| David na delu |
 |
| Padalca |
Par minut smo še opazovali spust, potem pa smo se odpravili naprej. Naš cilj je bil samostan sv. Nauma. Na tej točki je bilo ljudi neverjetno veliko. Ne, da bi bil takšen naval na ogled znamenitosti temveč na lepo porihtano kopalno obalo jezera. Mi, smo se sprehodili mimo, proti samostanu. Ogledali smo si cerkvico, v kateri ni bilo nikakršnega zraka, a lepe stare freske.
Zunaj cerkvice sta bila pava. Eden se je ponosno sprehajal naokrog, drugi pa se je lenobno nastavljal sončnim žarkom ter s tem privabljal radovedneže, ki so hoteli navezati stik.
 |
| Janez v globoki debati s pavom |
Ob vrnitvi v Bitolo smo opravili še en intrvju z domačinko na njenem domu. Za začetek pa nam je obilno postregla (mesni narezek, kajmak, jajce s čebulo, olive, mesni burek, lubenica).
Začelo se je večeriti, hoteli pa smo ujeti sončni zahod s hriba, zato smo pohiteli proti vzpetini. Navzgor smo hodili toliko časa, da se je sonce že skrilo. Po stezicah nismo bili sami saj je tale vzpetina priljubljena pri domačih športnikih, tako pri kolesarjih, tekačih ali sprehajalcih.
Na vrh smo prispeli prepozno. kar smo lahko opazovali je bila luna ter javna osvetljava mesteca.
V skoraj temi smo opazovali mestece, ko je naenkrat nekaj zašumelo v travi. Nekaj se je začelo premikat in je prihajalo vse bliže in bliže nas. V vsakem primeru te malo stisne pri srcu, ko ne vidiš prav dobro in se sprehajaš po tuji zemlji.
Prikazalo se je. Nekaj majhnega, velikost manjšega psa z dolgim košatim repom. Lisica.
Ni se nas bala. Radovedno je šnofljala naokrog ter iskala ostanke hrane. Kar je našla, je bil le papirnati robček ter Davidov slider za kamero, ki je bil naslonjen na klopco. Opazovali smo jo negibno. Nepozabni prizor!
V lunini svetlobi smo se spustili po strmih stezicah navzdol proti kombiju.
V Bitoli smo se spet nastanili v Vili Elvita v iste sobe. Med tem, ko pa nas ni bilo, niso zamenjali niti brisač ali dodali kakšno rolico toaletnega papirja.
Zunaj pri kombiju smo si postavili žar ter začelo pripravljat večerjo. Moja večerja je bil en velik kup sočnih, zrelih breskev.
Večerjo smo nadaljevali s pogovorom, ki se je zavlekel skoraj do druge ure zjutraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar