Takoj po zajtrku, ki smo ga dobili pri domačinih, pri katerih smo prespali, smo se odpravili pred cerkev. Prišli so trije starejši vaščani, da jih posnamemo za intervju.
Za vsako pričevanje smo kader zamnejali in pri vsakem snemanju sem zavzela drugačno pozo. Od sedenja na lastnem sandalu, do čepenja in klečanja z golimi nogami na travi pod žgočim jutranim soncem.
Po končanem snemanju smo se odpeljali v mesto, kjer smo spotoma pobrali dva domačina. Skupaj smo se odpeljali v kraj Dunavo. Pot nas je vodila k cerkvici na vrhu hriba tega kraja. Cesta, ki pa vodi do nje, ni asfaltirana temveč makadamska z grobimi kamni ter precej strma. Za takšno cesto bi potrebovali terenca. Prvo stmino kombi ni speljal, zato smo probali vsi "odvečni" potniki izstopiti. Z zaletom je Simonu uspelo speljati navzgor ter se tako brez ustavljanja odpeljal navzgor. Ostali so odpešačili za njim.
Nekaj ovinkov in pred nami se je pokazal razgled ter cerkvica sv. Ane. Pred snemanjem smo se razgledali po cerkvici ter okolici in ugotovili, da bo potrebno pred kakršnim koli snemanjem potrebna čistilna akcija, pobiranja smeti. Okolica je bila posejana s smetjem. Od plastenk, pločevin, plastičnih vrečk in ostalega smetja, ki so ga prinesli obiskovalci.
 |
| Na Balkan morajo priti Slovenci, da pokažejo kaj se dela s smetmi |
Posneli smo dva domačina. Oba sta pričevala v albanščini, tako da se ti med snemanjem niti malo ni sanjalo kaj govorita.
 |
| David s slajderjem |
 |
| Janez v iskanju argumenta z Borisom |
Nazaj grede v Stublo smo se ustavili še v gostišču na pijači. Kraj je bil prečudovit. Klopce so bile postavljene tako, da gostje niso bili nagneteni skupaj, ampak je skoraj vsak imel svoj zasebni kotiček. Skozi parcelo je bil speljan potoček. Okrog in okrog so bila drevesa - gozdiček. Zaradi oddaljenosti gostilna ni imela elektrike, mislim da tudi stranišča ne. Med drugim se je v bližini sprehajala želva ter beli zajec, katerega jaz nisem videla.
Tukaj sva se z Borisom skoraj skregala saj je debata nanesla na prehrano.
V Stubli smo oddali dva možakarja, ki sta nas spremljala ter se odpravili proti Črni Gori. Nekje še na Kosovem smo se ustavili na večerji ter po njej nadaljevali pot.
Nekaj pred polnočjo smo se ustavili na bencinski črpalki. Tik ob kombiju smo imeli sveto mašo. Med njo je iz trovine prihajala balkanska glasba, pihal je prijeten veter in iza bližnje gore je vzhajala luna.
Po preizkusu tukajšnje čučalice (wc školjka za čepenje), smo nadaljevali pot.
Ni komentarjev:
Objavite komentar