Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 7. del

Panonska nižava

Moj zadnji zadani kolesarski potovalni cilj za letos. Če najprej obiščem naše pravo morje, lahko za konec obiščem še naše drugo morje (ki že en lep čas več ne obstaja) - Panonsko moje.
Kar se mi je na poti zgodilo ekstremnega je to, da so prekmurske ceste tako izumrle glede prometa, da bi lahko kakšno uro slalom vozila sredi ceste in ne bi nobenega srečala.
Kot drugo je bila neznosna vročina, ki mi je delal težave z žejo. Res srečna sem bila, da sem vedno ob pravem trenutno našla vir življenja - vodo. Ali je to bilo na pokopališču, na igrišču ali pred šolo. Na bencinske servise se na tem področju ni dobro zanašat.

Poziram

Plečnikova cerkev

V iskanju

Hodoš

Vročina ubija!

Parček

Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 6. del

Do zadnje kaplje

Samo še danes prekolesarim zadano kilometrino in sem doma!
Iz Ljubljane sem se napotila proti Kamniku ter od tam v smeri proti Gornjemu Gradu. Današnja tolažba je bila, da v kolikor pridem v Gornji Grad se bom bolj ali manj samo še spuščala ter kolesarila po ravnici.
Vreme je bilo primerno za kolesarit. Prvi del vožnje me je celo nekoliko hladilo.
Ob dolgem vzpenjanju na hrib sem le končno prispela do vrh. Bila sem vesela, da se bom lahko sedaj spustila po cesti navzdol ter uživala v spustu. Na vrhu sem zagledala kažipot za kolesarsko pot, ki nekoliko skrene z glavne ceste. Mislila, sem si, da bom naredila dobro, ker se bom tako izognila prometu. Slaba odločitev! Pot sem morala nadaljevati po makadamu. Nekoliko še navzgor, po tem pa se je začel spust. Prav nič nisem uživala. Kvečjemu sem se na vse kriplje držala balance ter bremz, da ne bi naredila kakšnega nezaželjenega giba in da ne bi nabrala prehitre hitrosti. Ni bila moja želja, da danes padem s kolesa ter se poškodujem.
Po strmini sem prispela do asfalta. Roke sem imela že čisto trde in razbolele od zategnjene drže.
Počasi, res počasi sem se priguncala do Velenja. Tukaj sem mislila izvesti siesto v horizontali. Ni preteklo veliko časa, ko sem začutila kako padajo kapljice dežja na mene. Morala sem se premaknit. Vedno bolj je začelo deževat. Zagledala sem avtobusno postajo ter se skrila pod streho. Ko sem bila varno skrita, se je z neba ulilo.
Oblak se je kaj hitro umaknil in sem lahko svojo pot nadaljevala.
Vedno težje sem se premikala. Čeprav niso bile moje noge izmučene, izmučena je bila moja zadnja plat ter roke. Neznosno.
Kolesarit sem si pomagala tako, da sem na čase zapoganjala stoje. Čez čas se je celo izkazalo, da to ni ravno dobro. Moje levo koleno me je izdalo. Zdaj sem lahko gonila le še sede oz. večjo moč je morala proizvest desna noga.
Okrog Slovenskih Konjic sem za seboj videla grozeče oblake. V hrbet je zapihal močan veter ter mi dal pospeške. Po svojih močeh sem izkoristila situacijo, razprla jadra ter gonila z vetrom. Pred Slovensko Bistrico je popustilo, oblaki so me zaobkrožili ter me pustili brez vetra. Bila sem spet na moji počasni brzini, pa ravno sedaj, pred temi nemogočimi 15% vzponi.
Ni šlo drugače, kot da sem kolo rinila kot vol navzgor. Na vrhu pa sem zagledala gobo. Kot atomska bomba. Najverjetneje bi se kdo strinjal, glede na neurje in škodo, ki je bila povzročena ...
Od Bistrice do doma sem samo še iskala najbližje ceste do doma. Po načrtu je bilo več kilometrov, a se mi prav nič več ni dalo. Potegnila sem ravno črto do doma ter dospela v domači kraj.

Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 5. del

Samo še gor gre

Zgodaj zjutraj sem se odpravila s kolesom proti Strunjanu. Še sanjalo se mi ni, da je pred menoj vzpon!
Ena izmed dobrih stvari, da sem se še malo zapeljala ob obali je to, da sem videla lep razgled in preizkusila super sladko figo ob cesti (čisto zastojn!)
Pot od Črnega Kala do Vrhnike je bil neprestan vzpon. Ne vem, kako to, da sem si predstavljala da je lažje kolesarit v notranjost države, kot na morje. Zgleda, da se mi je lani malo občutek pokvaril zaradi močne burje, ki sem jo imela celo pot usmerjeno nasproti.
Ni kaj dodat, le to, da če ne bi imela močne volje in trme, bi že v Divači kolo naložila na vlak ter se po hitrem postopku odpeljala direktno domov. A nisem. Vztrajala sem do konca.

Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 4. del

Čez breg na morje

Včasih človek misli, da bo kaj novega izumil in našel boljšo, lažjo pot. Doma, pred samim začetkom potovanja sem si zarisala vse poti, kje bom šla. Pogledala sem si vse vzpone ter jih preštudirala. In jaz sem bila na četrti dan toliko pametna, da sem rekla, da bom improvizirala in šla po moji novo zastavljeni "bližnjici".
Prvih trideset kilometrov je šlo, v kolikor pa sem prišla do vzpona, ki je bil makadamski, se mi je poganjanje pedalov ustavilo. Postala sem pohodnik na visoki hrib. Kar ni in ni se hotel končati ta vzpon. Vsega sem že imela dovolj. Rekla sem si: "Za tem ovinkom bo sigurno konec!" pa še kako sem se motila! Vzpenjalo se je v nedogled!
Vsa blažena sem bila, ko sem zapeljala na asfalt!
Prva malica je bila ob naravnem studencu ob cesti, kjer sem si privoščila domačo sadje iz slovenskega primorja.
V današnjem dnevu sem imela namen videti še Cerkniško jezero, a koliko sem se jaz tam mimo peljala, sem videla le majhno smrdljivo mlakužico.
Ne bom na dolgo razpravljala, kako naporna mi je bila pot naprej, zato bom prešla na še zadnje zanimivo dejanje. Ob Škocjanskem zatoku pri Kopru sem na kolesarski stezi opazila fanta, ki se je s svojim skuterjem ustavil na poti. Iz motorja se mu je valil prav strupeno moder dim. Sklanjal se je proti tlom ter nekaj hotel pobrati. Bila sem predaleč, da bi videla. Opazil me je ter se zapeljal po svoji poti mimo mene. Prispela sem do mesta, kjer se je on ustavil, ter videla želvo. Sestopila sem s kolesa, dvignila želvo ter jo zanesla nekoliko nižje v travo. Sigurno je bila precej omotična od izpušnega dima skuterja. Revica.
Pot sem zaključila z najboljšim sladoledom v Sloveniji (Sladoledarna, Pristaniška ulica 2, Koper).

Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 3. del

Mini potovanje v družbi

Nisem vedno sama. Včasih kolesarim tudi v družbi :).
Današnje kolesarjenje je bilo krajše. Malo sem si celila "rane" ter se podružila. Pot naju je vodila iz Ljubljane skozi Iški morost, mimo picerije v Ljubljano :).

Iški morost

Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 2. del

Po osvežitev na Bled

Naslednji dan 7. 7. sem se odpravila proti severu. Kot prvo sem obiskala naravni rezervat Bobovek, se napotila naprej proti Brezjam, kjer sem imela malo daljši postanek na klopci. Nadaljevala sem naprej z mislijo, da bom danes prispela do Bohinja. Na Bledu sem poiskala manjši kotiček, da sem se lahko zasidrala z nogami v jezero ter se odpočila. Ob pogledu na nebo sem videla, da se po nebu premikajo večje gmote oblakov. Rekla sem si: "Nič dobrega ne naznanjajo!" Po hitrem postopku sem se odpravila nazaj proti Ljubljani. Bohinj je izpuhtel iz mojega načrta.
Imela sem prav! Za menoj so se valili nevihtni oblaki. Gonila sem toliko, kolikor sem lahko. Ujel me je veter ter dež. Bila sem sredi ničesar, nobenega varnega pristana na obzorju. Gonila sem naprej v veri, da se nevihta ne bo spremenilo v besnečo pošast. Privlekla sem se do prve vasi in opazila, da dež pojenja. Nevihta me je le oplazila, glavnina je šla okoli mene!
V Ljubljano dospela v enem kosu.

Naravni rezervat Bobovek 

*baterija v Garminu se mi je izpraznila, zato sem zadnji del poti beležila na telefon.

Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 1. del

Ob železniških tirih do Ljubljane

6. 7. 2017 sem se s kolesom odpravila iz Ptuja proti Ljubljani. Za letos sem si zadala, da bom kolesarila po cestah katerih še ne poznam. Tako pride do tega, da se kilometrina na dan kar precej podaljša in oteži.
Teža prvega dne kolesarjenja, je bila vročina in žeja. Čeprav sem popila več kot tri litre in pol sem bila na koncu popolnoma izžeta. Oči so bile izsušene in rdeče.

Moja druga matura

5. 7. 2017 - Veterinarska tehnica

Kdo bi si misli, da bo v svojem življenju opravljal kar dve maturi? Eno splošno in eno poklicno?
Po končani splošni sem si sama pri sebi dejala, da je bilo to enkrat in edinič v življenju, da grem čez ta sistem. In se je obrnilo. Tako kot rečejo: "zarečenega kruha se največ poje."

Leto pred zaključkom magistrske naloge, se se odločila da bom izpopolnila svoje znanje na področju veterine. Mislila sem si: "Uuu, dve leti dokvalifikacije, kak je to dolgo ..." Samo obrnila sem se okoli lastne osi in sta ti dve leti kar izpuhteli!

Letošnji junij mi je bil res naporen. Če si zadaš cilj, da boš to maturo izdelal bolj solidno kot prvo je to pravi pritisk! Že iz samega vidika, da si celotno šolanje plačuješ, je dobro da se izkažeš.
Sama matura ni bila težka, bolj sem bila težka jaz sama, ko sem se učila tako podrobno, kot da res pričakujejo znanje na skorajšnjem nivoju veterinarja. Mimogrede, če te neka stvar zanima te to prav malo gane, da se preveč poglobiš v neko stvar.

Pisni del je bil otročje lahki, kar povzroči, da ravno najlažje stvari pozabiš in se jih ne spomniš v tistem trenutku.
Ustni del mature je bi prav tako lažji kot pričakovan. Bilo je vse tako splošno, da mi je bilo kar žal da moram povedati same osnove in ne podrobnosti.
Praktični del je spet zgodba zase. Naloge super lahke, a zaradi strahu pred napačnim gibom, hitro postanejo nekoliko težje. Od šestih nalog sem pet nalog rešila pred iztekom časa, že kakšno minuto prej. Za zadnjo nalogo pa sem si vzela preveč časa in sem se obirala ob pisanju ter s tem izgubila dragoceni čas in dokončala nalogo točno do zadnje sekunde (in ob tem skoraj zgrešila bistveni del naloge).

Najboljši del je, ko je vse za teboj. Ko lahko narediš odklop, se sprostiš. Težko za mene, ko sem po vsakem delu mature rabila dan ali dva da sem se nehala grizti za vsako napako, katero sem se spomnila da sem jo naredila. Prav nemočno se počutiš, ko se zaveš napake, ki je ne bi bilo potrebno narediti.

Neprecenljiva sreča, ko zjutraj izveš rezultate mature! Super občutek!

Kar sem si zadala, to sem tudi speljala! Izdelala z odliko!

* slovenščino in angleščino sem imela že opravljeno od gimnazije