Naslednji dan 7. 7. sem se odpravila proti severu. Kot prvo sem obiskala naravni rezervat Bobovek, se napotila naprej proti Brezjam, kjer sem imela malo daljši postanek na klopci. Nadaljevala sem naprej z mislijo, da bom danes prispela do Bohinja. Na Bledu sem poiskala manjši kotiček, da sem se lahko zasidrala z nogami v jezero ter se odpočila. Ob pogledu na nebo sem videla, da se po nebu premikajo večje gmote oblakov. Rekla sem si: "Nič dobrega ne naznanjajo!" Po hitrem postopku sem se odpravila nazaj proti Ljubljani. Bohinj je izpuhtel iz mojega načrta.
Imela sem prav! Za menoj so se valili nevihtni oblaki. Gonila sem toliko, kolikor sem lahko. Ujel me je veter ter dež. Bila sem sredi ničesar, nobenega varnega pristana na obzorju. Gonila sem naprej v veri, da se nevihta ne bo spremenilo v besnečo pošast. Privlekla sem se do prve vasi in opazila, da dež pojenja. Nevihta me je le oplazila, glavnina je šla okoli mene!
V Ljubljano dospela v enem kosu.
 |
| Naravni rezervat Bobovek |
Ni komentarjev:
Objavite komentar