Kolesarsko potovanje po Sloveniji 2017 - 6. del

Do zadnje kaplje

Samo še danes prekolesarim zadano kilometrino in sem doma!
Iz Ljubljane sem se napotila proti Kamniku ter od tam v smeri proti Gornjemu Gradu. Današnja tolažba je bila, da v kolikor pridem v Gornji Grad se bom bolj ali manj samo še spuščala ter kolesarila po ravnici.
Vreme je bilo primerno za kolesarit. Prvi del vožnje me je celo nekoliko hladilo.
Ob dolgem vzpenjanju na hrib sem le končno prispela do vrh. Bila sem vesela, da se bom lahko sedaj spustila po cesti navzdol ter uživala v spustu. Na vrhu sem zagledala kažipot za kolesarsko pot, ki nekoliko skrene z glavne ceste. Mislila, sem si, da bom naredila dobro, ker se bom tako izognila prometu. Slaba odločitev! Pot sem morala nadaljevati po makadamu. Nekoliko še navzgor, po tem pa se je začel spust. Prav nič nisem uživala. Kvečjemu sem se na vse kriplje držala balance ter bremz, da ne bi naredila kakšnega nezaželjenega giba in da ne bi nabrala prehitre hitrosti. Ni bila moja želja, da danes padem s kolesa ter se poškodujem.
Po strmini sem prispela do asfalta. Roke sem imela že čisto trde in razbolele od zategnjene drže.
Počasi, res počasi sem se priguncala do Velenja. Tukaj sem mislila izvesti siesto v horizontali. Ni preteklo veliko časa, ko sem začutila kako padajo kapljice dežja na mene. Morala sem se premaknit. Vedno bolj je začelo deževat. Zagledala sem avtobusno postajo ter se skrila pod streho. Ko sem bila varno skrita, se je z neba ulilo.
Oblak se je kaj hitro umaknil in sem lahko svojo pot nadaljevala.
Vedno težje sem se premikala. Čeprav niso bile moje noge izmučene, izmučena je bila moja zadnja plat ter roke. Neznosno.
Kolesarit sem si pomagala tako, da sem na čase zapoganjala stoje. Čez čas se je celo izkazalo, da to ni ravno dobro. Moje levo koleno me je izdalo. Zdaj sem lahko gonila le še sede oz. večjo moč je morala proizvest desna noga.
Okrog Slovenskih Konjic sem za seboj videla grozeče oblake. V hrbet je zapihal močan veter ter mi dal pospeške. Po svojih močeh sem izkoristila situacijo, razprla jadra ter gonila z vetrom. Pred Slovensko Bistrico je popustilo, oblaki so me zaobkrožili ter me pustili brez vetra. Bila sem spet na moji počasni brzini, pa ravno sedaj, pred temi nemogočimi 15% vzponi.
Ni šlo drugače, kot da sem kolo rinila kot vol navzgor. Na vrhu pa sem zagledala gobo. Kot atomska bomba. Najverjetneje bi se kdo strinjal, glede na neurje in škodo, ki je bila povzročena ...
Od Bistrice do doma sem samo še iskala najbližje ceste do doma. Po načrtu je bilo več kilometrov, a se mi prav nič več ni dalo. Potegnila sem ravno črto do doma ter dospela v domači kraj.