Včasih človek misli, da bo kaj novega izumil in našel boljšo, lažjo pot. Doma, pred samim začetkom potovanja sem si zarisala vse poti, kje bom šla. Pogledala sem si vse vzpone ter jih preštudirala. In jaz sem bila na četrti dan toliko pametna, da sem rekla, da bom improvizirala in šla po moji novo zastavljeni "bližnjici".
Prvih trideset kilometrov je šlo, v kolikor pa sem prišla do vzpona, ki je bil makadamski, se mi je poganjanje pedalov ustavilo. Postala sem pohodnik na visoki hrib. Kar ni in ni se hotel končati ta vzpon. Vsega sem že imela dovolj. Rekla sem si: "Za tem ovinkom bo sigurno konec!" pa še kako sem se motila! Vzpenjalo se je v nedogled!
Vsa blažena sem bila, ko sem zapeljala na asfalt!
Prva malica je bila ob naravnem studencu ob cesti, kjer sem si privoščila domačo sadje iz slovenskega primorja.
V današnjem dnevu sem imela namen videti še Cerkniško jezero, a koliko sem se jaz tam mimo peljala, sem videla le majhno smrdljivo mlakužico.
Ne bom na dolgo razpravljala, kako naporna mi je bila pot naprej, zato bom prešla na še zadnje zanimivo dejanje. Ob Škocjanskem zatoku pri Kopru sem na kolesarski stezi opazila fanta, ki se je s svojim skuterjem ustavil na poti. Iz motorja se mu je valil prav strupeno moder dim. Sklanjal se je proti tlom ter nekaj hotel pobrati. Bila sem predaleč, da bi videla. Opazil me je ter se zapeljal po svoji poti mimo mene. Prispela sem do mesta, kjer se je on ustavil, ter videla želvo. Sestopila sem s kolesa, dvignila želvo ter jo zanesla nekoliko nižje v travo. Sigurno je bila precej omotična od izpušnega dima skuterja. Revica.
Pot sem zaključila z najboljšim sladoledom v Sloveniji (Sladoledarna, Pristaniška ulica 2, Koper).
Ni komentarjev:
Objavite komentar