Zgodaj zjutraj sem se odpravila s kolesom proti Strunjanu. Še sanjalo se mi ni, da je pred menoj vzpon!
Ena izmed dobrih stvari, da sem se še malo zapeljala ob obali je to, da sem videla lep razgled in preizkusila super sladko figo ob cesti (čisto zastojn!)
Pot od Črnega Kala do Vrhnike je bil neprestan vzpon. Ne vem, kako to, da sem si predstavljala da je lažje kolesarit v notranjost države, kot na morje. Zgleda, da se mi je lani malo občutek pokvaril zaradi močne burje, ki sem jo imela celo pot usmerjeno nasproti.
Ni kaj dodat, le to, da če ne bi imela močne volje in trme, bi že v Divači kolo naložila na vlak ter se po hitrem postopku odpeljala direktno domov. A nisem. Vztrajala sem do konca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar