Družinski izlet v Gradec

Dan 30. julij. Vstala sem se še pred pol sedno uro zjutraj, ko so sončni žarki že prodirali skozi okna v notranjost prostorov. Vremenska napoved za danes je deževna s pogostimi neurji, načrt za današnji dan je bil družinski izlet. Z mamo sva ugovarjali, da ravno ni prijetno v dežju pohajkovati naokoli. Oče pa je odločno rekel: "Jaz grem, pa četudi sam." Pa smo se odpravili.

Pred davnimi časi je bil naš avto prav luksuzno velik (v primerjavi s prejšnjim - stoenka), a danes je bil prav nemogoče majhen ter tesen. Seveda, če se na zadnje sedeže vsedejo trije velikani (Sipoš "otroci").

Odpeljali smo se proti Avstrijski meji, v smeri Graz.

Naša prva točka je bil grajski hrib. Z bratom Rubnom sva se odločila, da se podava po stopnicah do vrha, medtem ko se ostali na vrh odpeljejo z dvigalom. Nekje na sredini poti naju je dobil dež, tako da sva imela motivacijo priti na vrh čim prej :)

Grajski hrib

Razgled z vrha ni bil ravno najboljši saj je bilo megleno, oblačno, deževno, v glavnem kislo.

Z vrha

Sprehodili smo se navzgor, na še višjo točko s katere smo opazovali sosednje hribčke ter v daljavi grad.

Razgledna panorama

Medtem, ko sta brata raziskovala nekakšen jašek, ki je prav hudo smrdel, sta mi moja straša pozirala.

Oči in mami

Kaj veliko zgoraj ne moreš videti razen razgleda. 

Pot navzdol s hriba pa je prav prijetna. V deževju ravno ne toliko - nikoli ne veš kdaj ti bo spodrsnilo. S hriba vodijo številne potke, ki so asfaltirane in v vijugah postopoma vodijo navzdol. Kdaj pa kdaj prečkaš kakšno drugo pot ter na koncu prideš do zadnjega prehoda. Zadnji spust je skozi jamo. Skozi hrib so zvrtali tunel, da lahko hitreje prideš do cilja.

V dežju smo se sprehodili do trgovine Kastner und Öler, kjer smo se mi, bratje, odpeljali v najvišjo nastropje (tako kot včasih) gledat igrače.

Naša naslednja postojanka je bil grad Eggenberg. Prenehalo je deževati, a le začasno.

Grad Eggenberg

Sprehodili smo se proti gradu. Iz parka si lahko slišal oglašanje pavov, kateri zvok je odmeval čez celotno posest.

Morala cenzurirat :)

Pred vhodom v notranjost je brat kupil karte ter karto za vodstvo po sobanah.

Še pred začetkom vodenega ogleda je začelo zunaj močno deževati. Še sreča, da smo pod streho in ogled ne vodi čez kakšno dvorišče. Vodička je govorila angleško, kar je pomenilo, da je moral Ruben prevajati staršema.

Soban je bilo res veliko, vodička nas je peljala samo po enem nadstropju, pa je vseskupaj trajalo kar eno uro. Povedala je, da v tem nadstropju ni elektrike, tako da nam je ponekod kjer se ni dobro videlo zaradi teme posvetila kar z žepno svetilko. Ob večerih pa naj bi vodstva izpeljevali kar ob soju sveč - u, romantično. Ko smo si ogledali sve sobe, se nam je porajalo vprašanje: "Kje pa so stranišča?" Toliko sob moraš prehoditi, da sploh lahko prideš do stopnišča, ven iz notranjih prostorov.

En res lep prizor, ko smo hodili čez sobane, je v eni izmed večjih soban, ki je nekoč in tudi sedaj služila za koncerte, bil vhod s steklenimi vrati. Če pa si pogledal skozi vrata na hodnik si lahko opazil dva pava - lep parček. Počivala sta.

Eno nastropje nižje pa je bil drugi parček, ki si je prav tako iskal zavetje pred dežjem.

Pava na gradu

Nekaj minut po vodenem ogledu smo še tavali po gradu, si ogledali razstavo denarja obiskali WC in se napotili proti izodu.

Zasijalo je sonce in to prav močno. Postalo mi je vroče in sem že skoraj iskala senco. 

Na bližnji travi, kjer so se sončili pavi sva z mamo pobirale perje, katero so izgubili. Zdaj je prav tisti čas, ko pavi izgubljajo perje. V tem parku imajo tudi dva bela pava, a ju na mojo žalost nisem opazila.

Ura se je nagnila proti drugi uri, ko smo se naptili proti domu. Preden pa bi odhiteli domov smo hoteli še nekaj pojesti. Željo sem imela, da bi preizkusili restavracijo Simfonija okusov v Mariboru. S pomočjo navigacije smo se priperjali pred restavracijo, kjer ni bil parkiran niti en avtomobil. Čudno, prav sumljivo!

Pridemo do vrat, kjer je bil list ter na njem sporočilo, da imajo zaprto kar do sredine septembra. Ker so na dopustu. Šment! Pa tako sem si želela!

No, potem pa rezervni načrt. Loving Hut na Gosposvetski.

Razen tega, da je čakalna doba, da dobiš kaj servirano pred seboj precej dolga (mi smo čakali 30 min.), je zelo dobra druga možnost.

Curry rižota

S kosilom zaključili izlet. No, pa še kdaj!