Koruzna polja

Smo v tednih, ko je koruza v svojem najvišjem razcvetu, ko je njena višina najvišja. Gostota ter zelenost le nje je tako močna, da skozi njo ne moreš videti prav ničesar.

Saj ne, da bi imela kar koli proti koruzi, jo prav z veseljem jem. Ampak ljudje, ste se že kdaj vprašali kam gre vsa ta koruza?
Jaz vidim tri probleme, ki se pojavijo pri sami saditvi koruze:

1. Velik delež koruze, ki se pridela na naših tleh, gre za krmo živali.
2. Koruza ni odporna na sušo ter razmere, ki jih imamo tukaj.
3. Koruzna polja so zasajena neprijazno okolju.

Kot prvo, sem napisala, da gre velik delež pridelane koruze za krmo živali, če ne kar cel pridelek. Koruza kot pridelek porabi približno 450 L vode v primerjavo z govedino, ki porabi kar 9323 L vode! Preden pridelaš en bog kos mesa, bi lahko z to vodo napojil polja polna hrane ter znižal srtoške za hrano. Še nihče ni umrl, ker bi jedel meso samo enkrat na leto ali nikoli v življenju!

Koliko vode, za pound hrane (1 pound = 0,45 kg)

Poglej si animacijo!

VODA

Tukaj se gre tudi za požrešnost, ki je eden največjih grehov. Jesti meso ter s tem odtrgati hrano ljudem, katere bi lahko tista koruza prihranila pri življenju. Čemu takšno dejanje, če živimo v obilju rastlinske hrane, katere različnost je tolikšna, da je v vsem svojem življenju ne bi mogel vse pokusiti!?

S krmljenjem koruze kravam ter drugim prežvekovalcem delamo le tem krivico. Kje je še kdo videl v naravi, da bo šla krava na polje ter začela trgati storže koruze? Nihče! Krava zaradi svoje posebe sestave želodca ne posega po živilih, ki imajo veliko vsebnost škroba temveč po zelenju, kot je trava. Nah, o tej temi mogoče kdaj drugič napišem bolj obširno ...

Druga stvar je odpornost koruze. Vsaka rastlina se je skozi leta prilagajala na rast v določenem okolju. Koruza ne izvira iz Evrope, čeprav uspešno raste tudi tukaj (s pomočjo znanosti). Če pa še ne veste je bila v originalu koruza ene vrste trava, ki so jo kultivirali ljudje iz osrednje Mehike pred okoli 7000 leti.

En problem, ki ga opažam iz mojih krajev je, da je prst precej prodna. To je vidno še bolj na dravskem polju, kjer je nekoč popljavljala Drava. Koruza, ki je nasejana tukaj je zakoreninjena na tla, kjer je veliko kamenja ter nikakršne plasti gline, ki bi zadržala vodo. Tako voda, ki jo prinese dež, kaj hitro odteče.

Kot zadnjič pa neprimernost zasaditve polj. Ena stvar je, ko so polja nasejana tik ob cesti. Se pravi, tudi na vseh križiščih, krožiščih in razpotjih, ki so le mogoča. Mene kot kolesarko to zelo moti saj je vidnost čez takšna polja nična. Primer je eno križišče, kjer se ustavim pri znaku za STOP, a še vedno ne vidim ne levo ne desno. V takem primeru se moram odpeljati še kak meter naprej na cesto in v najboljšem primeru ne pripelje noben avto. V najslabšem primeru, pa bi me lahko kaj hitro zbil. Tukaj bi lahko bil kdo pameten ter rekel, da so za takšne primere postavljena ogledala, a kaj ko je to sredi polj, sredi ničesar.

Koruzno polje

Velika žalost, ki jo doživljam poleg koruze pa so žrtve, ki nastanejo. Visoka koruza je idealno skrivališče raznim živalim, predvsem srnjadi, mačkam ali pticam. Lahko bi skoraj rekla, da v času visoke koruze ponoči jaz ne vozim avtomobila. Enkrat je bilo dovolj (ne me narobe razumet, nihče ni bil ranjen). Če pa že, pa skrajno previdno!
Te dni vsako leto, ko krožim s svojim kolesom po bližnjih vasicah in med raznnimi polji vidim zbite živali.
Ne dolgo nazaj sem se peljala prav vesela s Ptujske Gore s kolesom ter občudovala lep dan, ko na enkrat na desni zagledam kadavra. Obrnila sem se ter zapeljala nazaj. Bila je srna. Zabodlo me je.

Zbita srna

Ostala brez besed.