Moja prva 100tka

Prvič v življenju sem v eni turi prekolesarila 100 km. Uspeh zame!

Vročina se z vsako uro stopnjuje. Nisem hotela, da me spet spraži na soncu, sem si zadala, da se zavihtim na kolo že pred šesto uro zjutraj. Tako zgodaj mi na koncu ravno ni uspelo. Od doma pa sem se odpravila točno ob šesti uri.
Prvi kilometri so bili prav osvežujoči. Hlad se je od začetka dvigal iz reke Drave ter me hladil. Nekaj poti naprej pa so bili prav prijetni tudi gozdički.
Ob tako zgodnji uri je fino, ker ni toliko prometa, okolica je bolj mirna in se lahko ob kolesarjenju posvečaš jutranjim sončnim žarkom.

Jutranji žarki skoz drevored

Kaj hitro sem prispela do Dobrovc, kjer sem bila tako pametna, da sem mislila, da bom kakšno novo pot izumila. Bučko! Zavila sem v vasico z namenom, da pridem skozi njo v Skoke. Ampak vsakič, ko sem zavila sem prišla v slepo ulico. Poražena sem se morala vrniti na glavno cesto ter nadaljevati pot proti Miklavžu.

Enako bedarijo sem ustvarila v Hočah, kjer sem spet mislila, da bom po kakšni drugi cesti prišla na drugi konec.

Prvi počitek sem naredila na avtobusni postaji v Framu. Ravno toliko, da sem v miru pojedla sadno rezino ter pretegnila noge. Prav hitro za tem, ko sem se ustavila je za mano pripeljala skupinica kolesarjev, ki so se peljali mimo ter me nagovorili: " Pridruži se, gremo proti Rogaški!" Bi, pa kaj če so prehitri ...

Po Slovenski Bistrici sta se pred menoj pojavila dva hribčka. Ko sem vsakega pogledala, predem sem ze zagnala na njega sem se skoraj ustrašila. V moji glavi je spregovoril tisti majhen glasek: "Prestrmo! Ne boš zmogla! Pretežko!" Pa ja! Takoj ko zagrizeš v vzpetino vidiš, da pravzaprav ni zako strm, ampak v prvi prestavi prav dobro gre naprej. Vzpodbuda je bil tudi kolesar na specjalki, ki je kolesaril pred mano v hrib in je pritiskal na pedala tako močno, kakor jaz. Le, da nisem edina, ki izgledam tako zelo nesposobna :P

Nekaj kilometrov po dveh večjih vzponov sem pred seboj zagledala mogočni Boč. Paša za oči.

Boč

Na vožnji s kolesom lahko vidiš marsikaj lepega, očarljivega, zanimivega, neznanega, ... Včasih, no lahko tudi prav pogostokrat na cesti ali ob cesti vidiš nekaj kar nočeš videt. To so povoženi kadavri. Lahko so prav grozno izumetničeni ali pa v takšnem stanju, da bi še skoraj mislil, da diha. Pri vsaki povoženi, zbiti živali me stisne pri srcu. Najhuje mi je, ko vidim zbitega mladiča. Kakšen kilometer stran od Poljčan, sem na cesti opazila zbitega mačjega mladiča. Mačke sem že videla na sto in en način povožene. Takšnega pa prvič. Trup in okončine prfektno ohranjene, brez ene praske. Glave pa nikjer. Sem gledala, če bi jo kje opazila pa je ni bilo nikjer v bližini.

Po Poljčanah sem skoraj vsak kilometer začela vozit počasneje in počasneje. Malo mi je že motivacija padla ter moč v nogah. Bližala sem se Studenicam ter si rekla: "U, tukaj pa si bom nalila svežo, dobro vodo izpod Boča." Pa sem zavila desno proti studeniškemu samostanu. Žalost pa takšna! Vode ni! Še včeraj sta jo moja starša tukaj točila v steklene velike flaše. Danes pa niti kapljica ne priteče! Še dobro, da se vzela rezervo v nahrbtniku. Malo sem posedela pred samostanom na klopci ter jedla dateljne.

Studeniški samostan - moj počitek

Minutko po tem ko sem se vsedla na klopco, se je pripeljal en gospod k studencu z mislijo, da bi natočil vodo. Pa se je moral na žalost tudi on vrniti s praznimi rokami.
Pred nadaljevanjem poti sem se še malenkost razgledala. Pogledala desno in levo in opazila, da me od nekod gleda en velik kuža. Ga opaziš na fotki?

Pasja straža

Moja naslednja postojanka je bila malo pred Štatenbergom. Ustavila pa sem se predvsem za to, ker sem videla, da se po travi pasejo krave. Šla sem jih malo pozdravit.

Radovedna kravica

Tale kravica me je prišla prva pozdravit, za ostale pa nisem bila dovolj zanimiva. Malo sem opazovala, kako krave lepo jejo, nakar je prišla v bližino še ena kravica. Stisnilo me je. Krava je imela v nosu bodeči obroč. Krava! Kolikor jaz vem se te obroče daje samo bikom ... Gledala sem jo. Vsakič, ko je segla po travi, je izgledala, kot da mora vsakič privzdigniti obroč, da sploh lahko normalno pride z gobcem do nizke trave.
Morala sem se posloviti ter odriniti naprej.

Prišla sem do Majšperka, nadaljevala proti Jurovcem. Tale cesta mi je kar všeč. Včasih tudi malo strašna. Enkrat te strašijo merjasci iz gozda, drugič pa železne pošasti na štirih kolesih z velikim tovorom.

Sonce se je povzpelo že prcej visoko. Vedela, sem da moram malo bolj pritisnit, da se bom lahko čim hiteje umaknila s pripeke. Ni šlo. Kolesarila sem počasi, a na srečo še vedno dobro motivirana. Hotela sem se spet malenkost ustavit. Nikjer pa nisem videla ne sence, klopce ali česa podobnega da bi se lahko kolesar umaknil s ceste za kakšno minutko. Iščem, iščem ter na koncu pristanem na tabli - dobesedno.

Zadnji počitek

Tabla je tako oblikovana, da ima na koncu ravno toliko odvečnega lesa, da se lahko malenkost prisloniš, kakšno sekundo posediš.

Zdaj pa še zadnji del poti! Čez Markovce proti Ptuju. Presenetilo me je dejstvo, da imajo v tej občini prav lepo porihtano kolesarsko pot. Takšne kolesarske še kakšni deset let ne moremo niti sanjat na Ptuju.
Tukaj me je pot peljala mimo polj in na enem izmed njih so rastle paprike. Mmmmm, kako je dišalo!
Bi skoraj rekel, da so mi paprike dale zagon ... Odkolesarila sem mimo centra Markovc, proti Zabovcem, malo čez makadam, mimo Rance na Puhov most čez Dravo in direktno proti domu. Konec poti. Srečno prispela. Noge skoraj odpadle. Zdaj pa pride na vrsto velika skleda riža!

Kako je izgledala pot, pa si lahko ogledate na tej povezavi:
Moja 100tka