 |
| Neverjetne barve na koprski obali |
Kot veliki oboževalci kakija, smo se jaz in moji starši odpravili to soboto v Strunjan po kakije. Še pred kakšnimi tremi leti sem se pačila ob okusu kakija. Nikakor ga nisem mogla prenašat. Še celo pogled na njega mi je bi odveč. V kolikor pa sem spremenila odnos do hrane ter prehrano poenostavila, se je moj okus neverjetno spremenil.
V Strunjan smo prispeli točno ob deseti uri. Parkirišče je bilo že skoraj popolnoma zasedeno. Prostor smo dobil le na veliki luži. Nemogoče nas je šele čakalo! To je bila vrsta pred stojnico za nakup kakijev. Predstavljajte si pujse pred koritom. Nekako tako je bilo. Vsak rine, da bi bil čim prej na vrsti. Pred stojnico ni bilo nikakršne vrste. Ljudje so se gnetli in prerivali. Vsak ti je dihal za ovratnik. Sama ne prenašam gneče ter dotikanja tujcev, tako da sem se malenkost umaknila na stran. Gledala pa sem mojo mamo, ki jo je žeska čakajoč za njo že skoraj pohodila. Dobesedno se je na mojo mamo nalepila na hrbet. Neprijetno! Za povrh vsega pa jo je na koncu hotela še prehitet. Tukaj je mami počil živec.
Neprijetna izkušnja nas je odvrnila tudi od same misli, da bi vsaj odšli pogledat v glvni šotor, kaj se dogaja v njem. Odpreljali smo se stran k domačinom ter še dodatno dokupili kakije.
Za sprostitev smo se odpreljali v Portorož - mesto rož :). Sprehodili smo se do prve kavarne, se usedli za mizo ter se začeli sončkat.
Ob enih sem bila zmenjena s prijateljico, ki sva se spoznali na poletem tripu po Balkanu, da se dobiva v Kopru. Prav prijetno je spet obujat dogodivščine tega poletja.
Tukaj se je vreme začelo poslabševat. Sonce se je skrilo in na nebu so se začeli kotaliti temni oblaki.
Na zgornji fotografiji pa se lahko vidi, kako na italjanski strani že dežuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar