Well of course, we are meat, we are potential carcasses. If I go into a butcher's shop I always think it's surprising that I wasn't there instead of the animal.
Francis Bacon
Ob pogledu na to reklamo sem se spomnila na šov Gostilna išče šefa, kjer so prejšnji teden dobili tekmovalci nalogo, da celotnega jagenčka razkosajo. Kot prvo, jim je šef pokazal kakšen je pravilen vrstni red razkosavanja. Po prezentaciji pa je vsak od tekmovalcev dobil svojega jagenčka. Vseskupaj so tako razkosali štiri trupla. Pol pa se vprašaš, kam gre vso to mesovje. Če opazuješ sam šov, vidiš, da na en sam krožnik ne servirajo velikih porcij. Laično gledano na gostilno, dobiš občutek, da se več kot polovica hrane ob koncu dneva zavrže. Takšen občutek sem najbolj dobila, ko sem opazovala, kako so tekmovalci pripravlali "One bite" žličke. Tukaj nikakor ni mogel kuhar skuhati vseh omakic, ki jih je uporabil v tako majhni količini. Skuhali so malenkost večje porcije ter od tega vzeli samo en mali drobec. Gostilna išče šefa - vse prav in lepo, a kaj ko se ne gleda prav nič ekonomično.
Še ena majhna pripombica.
V soboto, če se ne motim, so v gostilno prišli trije gosti s posebnimi željami, posebnimi dietami. En paleo zagriženec, drugi znanstveni gurman in gospodična, ki uživa "super food" ter ne je mesa.
Kar me je najbolj zmotilo, je bila hrana postrežena gostji. Ker je rekla, da ne je mesa, so se vsi tekmovalci takoj ubrnili na ribjo jed. Kar je po mojem ter znanstvenem vidiku še vedno meso. Pa tako različnih možnosti imaš pa se vseeno niso mogli "odlepit" od mesenosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar