IRONMAN 70.3 Slovenian Istria
22. 9. 2019
Predzgodba:
Mogoče je že nekaj več kot dve leti, odkar spremljam triatlonsko sceno. Nekoliko bolj podrobno Ironman preizkušnjo. Od začetka je bilo to le spremljanje iz radovednosti. Za triatlonsko disciplino vem že dolgo, saj vsako leto v mesecu maju na Ptuju organizirajo triatlon in je kolesarska proga speljana direktno mimo naše hiše.
Od začetka sem si rekla: "Triatlon ni zame! Ne maram plavanja in tek mi je bolj kot dodatek h kolesu."
Na YouTube sem začela spremlajti triatlonsko vsebino, predvsem kako plavati. Dve jeseni sem poskusila na lastno pest iti v toplice in kar zaplavati. Ni šlo. Samo osmešila sem se ... Tukaj sem nekoliko obupala in skoraj vrgla puško v koruzo.
Prišla je jesen 2018 in z njo Ironman 70.3 v Slovenijo! Vau! Takoj sem si rekla, da ga moram iti gledat! In sem šla. Čeprav nisem kaj dosti videla od proge, menjalnega prostora ali tekmovalcev, sem videla prve atlete, ki so pritekli v ciljno ravnino. Super vzdušje! Isti dan sem rekla: "Drugo leto grem pa jaz na Ironman-a!"
Če nekaj rečem, rečem! Bilo se je potrebno naučiti pravilno plavati in pridobiti izkušnje v triatlonu.
Že naslednji mesec sem se včlanila v plavalni klub (Plavalna akademija Kurent) ter začela s treningom. Prvi dan plavanja mi je trener rekel, da se plavati ne moreš naučiti iz danes na jutri. Potreben bo proces. Res, sproščeno sem začela plavati šele čez 4-5 mesecih.
Za izkušnjo triatlona sem se prijavila kar na domačega (Ptujski triatlon), ki je potekal 12. 5. 2019.
Že dan pred mojim prvim triatlonom sem bila nenormalno na trnih. Nisem vedela, kaj pričakovati ali kako se pripraviti. Moje telo je bilo v revoltu in sem ga komaj ukrotila.
Na ta dan je bilo vreme videti nenormalno. Oblaki so se vrtinčili po okolišu Ptuja in nisi vedel ali se bo vlilo ali ne. Na štartu je bilo še nekaj sončnih žarkov, ki so nas ogreli.
Postavila sem se ob bazen ter ga gledala. Še nikoli nisem v življenju plavala v olimpijskem bazenu (le tisto otroško čofotanje). A čuda, tega me sploh ni bilo strah.
Ob poklicu tekmovalcev v bazen smo se ženske morale zvrstiti v linije pod skakalnico. Kakšen šok, ko sem plavala prvo dolžino, ko naenkrat zagledaš tisto globino pod skakalnico! Ne, panika me ni zgrabila, plavala sem naprej. V moji liniji so bile še tri sotekmovalke. Itak so bile hitrejše in posledično plavale kar čez mene. Jaz sem šla na ziher. Umirila sem dihanje in počasi odplavala 750 metrov. Zadnja iz vode pa le nisem bila (par linij stran je še vedno plaval en dedi :))!
Tek do kolesa je bil mučen! Na prvem kilometru s kolesom pa mi je šlo na bruhanje, a se je hitro poleglo. Imeli smo močan veter, ki je bremzal v eno stran in poganjal v drugo. V menjavi iz kolesa na tek ni bilo tako groznega občutka. Vse se je stabiliziralo. Sedaj sem poskušala ohranjati hitrost brez ustavljanja do cilja. Čof, čof, čof po umazanih lužah sem prišla do cilja. Konec! V mislih sem imela: "To je preveč ekstremno!"
Doma se je misel hitro obrnila: "Super šport, grem še enkrat!"
Kakšen mesec ali dva pred Ptujskim triatlonom sem se že prijavila na letošnjega Ironman 70.3 Slovenian Istria.
Sedaj pa se je začelo za res. Treningi po urniku brez izgovorov. V tem sklopu sem se morala naučiti tudi plavati z neoprensko obleko, ki sem jo tekom mesecev preizkusila v morju ter v jezeru (Gramoznica Pleterje).
Za kolesarski del sem trenirala na bližnjih vzponih (Pohorje, Vurberk) saj sem vedela da je proga, ki me čaka, precej zahtevna.
Tek se mi je zdel lažja disciplina, a nisem vedela, kako se bo moje telo obnašalo po prestanih dve disciplinah. Tukaj je bila uganka. Sem pa imela v treningu nekaj težav, ki sem se jih bala, da se bodo pojavile. Imela sem bolečine v križu, zaradi padca na ploščice v toplicah, ter (morda je povezano) bolečina v levem sklepu medenice.
Eden izmed izzivov teh mojih ekstremnih podvigov je tudi prehrana. Ali je bila tista neukrotljiva lakota, ali pa slaba ješčost. A na koncu vsega sem s tem Ironman-om tudi jaz dokaz, da vegani nismo od muh.
Sobota, 21. 9. 2019
V mislih sem pakirala že kak teden ali dva prej. Opreme za tak dogodek je res veliko! Ah, ne samo prema, še sama logistika in spremstvo, ki si ga je dobro zagotoviti!
To soboto sva se v Koper podala z očetom. Naložila sva kolo na streho avtomobila (avto je naenkrat postal visok kot kombi) in vse moje bombažne vreče z opremo. Na avtocesti ni šlo brez zastojev, pri Postojni smo že stali.
Vedno je dobro imeti rezervni čas in počasi in preudarno opravit zastavljene cilje. V Koper sva prispela pravi čas, parkirala zaradi gneče pa pri stadionu Bonifika.
V Taverni sem se registrirala ter dobila nalepke in vreče za opremo. Nazaj pri stadionu, sem opremo in kolo prelepila z nalepkami, rdečo in modro vrečo pravilno napolnila ter se vrnila.
V tranzicijsko cono lahko gremo le tekmovalci. Tako sem postavila na označeno mesto moje kolo ter v območje preoblačenja odnesla obe vreči s kolesarsko in tekaško opremo.
Kaj kmalu po tem, sem imela še "Race briefing" - seznanjenje s tekmo in potekom v dvorani sv. Frančiška.
Noč sem prebila v hotelu, oče pa se je odpeljal domov na Ptuj. Do noči sem imela kar nekaj ur. Ali sem "štrcala" po telefonu (po televiziji itak ni nikoli nič zanimivega takrat, ko bi ti rad gledal) ali poslušala kako se sosed več kot eno uro tušira (potrata vode!). Pred spanjem sem le še vse organizirala ter vizualizirala potek jutrišnjega dne.
Mogoče je že nekaj več kot dve leti, odkar spremljam triatlonsko sceno. Nekoliko bolj podrobno Ironman preizkušnjo. Od začetka je bilo to le spremljanje iz radovednosti. Za triatlonsko disciplino vem že dolgo, saj vsako leto v mesecu maju na Ptuju organizirajo triatlon in je kolesarska proga speljana direktno mimo naše hiše.
Od začetka sem si rekla: "Triatlon ni zame! Ne maram plavanja in tek mi je bolj kot dodatek h kolesu."
Na YouTube sem začela spremlajti triatlonsko vsebino, predvsem kako plavati. Dve jeseni sem poskusila na lastno pest iti v toplice in kar zaplavati. Ni šlo. Samo osmešila sem se ... Tukaj sem nekoliko obupala in skoraj vrgla puško v koruzo.
Prišla je jesen 2018 in z njo Ironman 70.3 v Slovenijo! Vau! Takoj sem si rekla, da ga moram iti gledat! In sem šla. Čeprav nisem kaj dosti videla od proge, menjalnega prostora ali tekmovalcev, sem videla prve atlete, ki so pritekli v ciljno ravnino. Super vzdušje! Isti dan sem rekla: "Drugo leto grem pa jaz na Ironman-a!"
 |
| Ironman 70.3 Slovenian Istria 2018 - ogled cilja |
Če nekaj rečem, rečem! Bilo se je potrebno naučiti pravilno plavati in pridobiti izkušnje v triatlonu.
Že naslednji mesec sem se včlanila v plavalni klub (Plavalna akademija Kurent) ter začela s treningom. Prvi dan plavanja mi je trener rekel, da se plavati ne moreš naučiti iz danes na jutri. Potreben bo proces. Res, sproščeno sem začela plavati šele čez 4-5 mesecih.
Za izkušnjo triatlona sem se prijavila kar na domačega (Ptujski triatlon), ki je potekal 12. 5. 2019.
Že dan pred mojim prvim triatlonom sem bila nenormalno na trnih. Nisem vedela, kaj pričakovati ali kako se pripraviti. Moje telo je bilo v revoltu in sem ga komaj ukrotila.
Na ta dan je bilo vreme videti nenormalno. Oblaki so se vrtinčili po okolišu Ptuja in nisi vedel ali se bo vlilo ali ne. Na štartu je bilo še nekaj sončnih žarkov, ki so nas ogreli.
Postavila sem se ob bazen ter ga gledala. Še nikoli nisem v življenju plavala v olimpijskem bazenu (le tisto otroško čofotanje). A čuda, tega me sploh ni bilo strah.
Ob poklicu tekmovalcev v bazen smo se ženske morale zvrstiti v linije pod skakalnico. Kakšen šok, ko sem plavala prvo dolžino, ko naenkrat zagledaš tisto globino pod skakalnico! Ne, panika me ni zgrabila, plavala sem naprej. V moji liniji so bile še tri sotekmovalke. Itak so bile hitrejše in posledično plavale kar čez mene. Jaz sem šla na ziher. Umirila sem dihanje in počasi odplavala 750 metrov. Zadnja iz vode pa le nisem bila (par linij stran je še vedno plaval en dedi :))!
Tek do kolesa je bil mučen! Na prvem kilometru s kolesom pa mi je šlo na bruhanje, a se je hitro poleglo. Imeli smo močan veter, ki je bremzal v eno stran in poganjal v drugo. V menjavi iz kolesa na tek ni bilo tako groznega občutka. Vse se je stabiliziralo. Sedaj sem poskušala ohranjati hitrost brez ustavljanja do cilja. Čof, čof, čof po umazanih lužah sem prišla do cilja. Konec! V mislih sem imela: "To je preveč ekstremno!"
Doma se je misel hitro obrnila: "Super šport, grem še enkrat!"
 |
| Ciljna preproga na 18. Ptujskem triatlonu |
Kakšen mesec ali dva pred Ptujskim triatlonom sem se že prijavila na letošnjega Ironman 70.3 Slovenian Istria.
Sedaj pa se je začelo za res. Treningi po urniku brez izgovorov. V tem sklopu sem se morala naučiti tudi plavati z neoprensko obleko, ki sem jo tekom mesecev preizkusila v morju ter v jezeru (Gramoznica Pleterje).
 |
| Plavanje v razburkanem morju |
Za kolesarski del sem trenirala na bližnjih vzponih (Pohorje, Vurberk) saj sem vedela da je proga, ki me čaka, precej zahtevna.
Tek se mi je zdel lažja disciplina, a nisem vedela, kako se bo moje telo obnašalo po prestanih dve disciplinah. Tukaj je bila uganka. Sem pa imela v treningu nekaj težav, ki sem se jih bala, da se bodo pojavile. Imela sem bolečine v križu, zaradi padca na ploščice v toplicah, ter (morda je povezano) bolečina v levem sklepu medenice.
Eden izmed izzivov teh mojih ekstremnih podvigov je tudi prehrana. Ali je bila tista neukrotljiva lakota, ali pa slaba ješčost. A na koncu vsega sem s tem Ironman-om tudi jaz dokaz, da vegani nismo od muh.
Sobota, 21. 9. 2019
V mislih sem pakirala že kak teden ali dva prej. Opreme za tak dogodek je res veliko! Ah, ne samo prema, še sama logistika in spremstvo, ki si ga je dobro zagotoviti!
To soboto sva se v Koper podala z očetom. Naložila sva kolo na streho avtomobila (avto je naenkrat postal visok kot kombi) in vse moje bombažne vreče z opremo. Na avtocesti ni šlo brez zastojev, pri Postojni smo že stali.
Vedno je dobro imeti rezervni čas in počasi in preudarno opravit zastavljene cilje. V Koper sva prispela pravi čas, parkirala zaradi gneče pa pri stadionu Bonifika.
V Taverni sem se registrirala ter dobila nalepke in vreče za opremo. Nazaj pri stadionu, sem opremo in kolo prelepila z nalepkami, rdečo in modro vrečo pravilno napolnila ter se vrnila.
V tranzicijsko cono lahko gremo le tekmovalci. Tako sem postavila na označeno mesto moje kolo ter v območje preoblačenja odnesla obe vreči s kolesarsko in tekaško opremo.
Kaj kmalu po tem, sem imela še "Race briefing" - seznanjenje s tekmo in potekom v dvorani sv. Frančiška.
Noč sem prebila v hotelu, oče pa se je odpeljal domov na Ptuj. Do noči sem imela kar nekaj ur. Ali sem "štrcala" po telefonu (po televiziji itak ni nikoli nič zanimivega takrat, ko bi ti rad gledal) ali poslušala kako se sosed več kot eno uro tušira (potrata vode!). Pred spanjem sem le še vse organizirala ter vizualizirala potek jutrišnjega dne.
 |
| Konjiček s konjičkom parkiran na parkirišču pred stadionom Bonifika, Koper |
Nedelja, 22. 9. 2019 - IRONMAN 70.3
5:30 budilka
6:00 zajtrk (ovseni in koruzni kosmiči preliti s sokom + sok)
6:45 nadela "tatuje" na roki, se obleka v triatlonsko obleko
7:00 pride oče
7:30 z avtom v center (spet gneča - parkirala pri stadionu Bonifika)
8:00 opremila, pripravila in napumpala kolo
8:20 začela vleč na sebe neoprensko obleko
8:35 se pomaknila proti štartu - na javnem wc-ju nataknila plavalno obleko ter zmočila obraz
8:45 čakam v boxu 45'-50'
9:00 štart prvih tekmovalcev
9:13:03 štartam jaz #273
Sonce pošilja svoje žarke skozi oblake. Oblaki še niso tako gosti in ozračje je mirno. Lep začetek dneva!
Med čakanjem, da pridem na vrsto opazujem gasilsko ladjo, ki z curki "dekorira" plavalno progo. Gledam po ljudeh, večina tujcev, da srečaš Slovenca je že loterija. Ni metuljčkov ne črvičkov, hehe ne mislim v zraku ampak v želodcu. V glavnem bila sem mirna! Vedela sem, da bom to opravila saj sem dolge mesece pridno, disciplinirano trenirala. Edina skrb so bile moje plavalne očala. Da se bodo dobro prisesale na obraz in da mi med plavanjem ne bo kdo le teh zbil z očes. Pol sem pečena ... Do tega ni prišlo, hvala Bogu!
Plavati sem začela zanalašč stran od sotekmovalcev in boj, v mislih, da bom imela tako mir. Jah, drugi so imeli isto v mislih. Tukaj sem se morala s tem sprijazniti. Plavam, plavam, plavam, opazim eno meduzo, drugo, tretjo, dvajseto, ... Plavam naprej. Kar z lepega sem mahnila z roko v sredino "roja" meduz. Ahhh, neprijetno! Ne to, da bi se jih bala, ampak šok, ko je gostota vode naenkrat bolj gosta in drugačnega občutka in videza! Plavam naprej. Na sredini mi je bilo že malo dolgočasno in tečno (majhna kriza), a v koliko naredim zavoj proti koncu, dobim novo moč. Naj omenim, da sem polovico plavanja plavala s krčem v desni meči. Od kod se je ta pojavil, ne vem. Zadnjih 100 metrov sem vklopila noge ter odbrcala na obalo in s tem preusmerila kri v noge.
Prilezem na suho in odjogiram do šotora za preoblačenje. Počutim se sveže. Za lupljenje neoprenske obleke in natikanja kolesarske opreme si vzamem nekaj več časa in se hitro podam do kolesa.
Zajahm kolo ter začnem. Gledam druge ki so vsi nekam "mehki" od plavanja. Prehitevam (čez čas me itak dohitijo in prehitijo). Prvih 25 km je šlo relativno hitro zaradi ravnice. Na 26 km se je šele začelo garaško delo. Vzponi, ki jih ni ne konec ne kraja. V mislih sem si ponavljala, da ne smem pregoreti saj me čaka še tek. Pred to tekmo, sem se doma spraševala, kaj bo tisto, ki me bo vodilo, gnalo naprej ko bom na dnu sredi tekme. Med tekmo tega problema sploh ni bilo, res je, da sem si govorila, da sem to trenirala, da so današnji pogoji super, moja kondicija na vrhu, preko aplikacije me spremlja kar nekaj navijačev in na cilju čaka del moje družine (tudi moja nečakinja Ema!). Veter, ki me je spremljal na kolesu, me ni oviral. Čutila sem ga le, ko sem se spuščala s Črnega Kala, kako dobro me zna zavirati. Sledil je naslednji dolg vzpon. Tukaj sem se v enem trenutku znašla sredi narave sama. Slišala sem le zvok čričkov ter ptic. Na vrhu tega vzpona sem vedela, da me čakata še najmanj dva res ostra kratka vzpona. Mentalno sem bila pripravljena. Zagrizla sem. Na takšnih ostrih predelih sem videla več sotekmovalcev, kako so sestopali s kolesa ter peš rinili kolo. Jaz se nisem hotela predati, to bi pomnilo, da popuščam. Po točno štirih urah vožnje sem dospela v menjalni prostor.
Čudež, še vedno dovolj sveža, da nadaljujem! Ne moreš verjeti, čisto nek drug občutek, kot če greš na samo tekaški ali kolesarski maraton! Da sem prišla od kolesa v šotor za preoblačenje kar traja in da od tam prideš nazaj na tekaško progo se spet nabere nekam metrov. Začnem teči. Pogledam uro, tečem po zastavljenem tempu. Prvi, drugi kilometer - nekaj me zbada v želodcu. Tečem naprej. Z avtoceste avtomobili trobijo, pozdravljajo, tudi vlak je navijal z visokimi piski. Želodec se je odvozlal! Tečem, a tempo se je upočasnil. Moj namen pa je bil ravno obraten. Žal, ne bo šlo hitreje. Okoli 10-12 kilometra je začelo deževati. Me ne moti, bolje to, kot pripekajoča vročina. Tečem, a me vsake toliko noge spomnijo, da jih boli. Spreminjam tehniko teka, se ravnam in opominjam, da ne sme moje telo zlesti skupaj v "puklasto" postavo. Hranila sem par atomov energije za končnih nekaj metrov in s počasnim tempom nadaljevala. Zadnja dva kilometra sem tekla za dvema fantoma, ki sta imela na majici napisano: CUKI. Ko pa smo prišli do ciljne linije na promenadi ob morju, sem premaknila prestavo v višje, prehitela ter odtekla proti cilju. Ob cilju zagledam svoje, pomaham in prečkam cilj.
Dobim medaljo, majico ter me ognejo v aluminijasto folijo.
Se sprehodim do šotora, da bi dobila kaj za jesti. Pod posodo, kjer je pisalo vegansko, je bila prazna. Ah! Druga alternativa mi je bila navadne testenine z oljem. Sploh nisem bila lačna, to sem bolj iz trme pojedla, da lahko vsaj rečem, da so mi vsaj nekaj dali na cilju za jesti. (Ja vem, doma sem ugotovila, da bi morala tam počakati še kako uro na pravo večerjo). Z bratom sva odšla po kolo in opremo ter se odpešačila do avtomobila. Zmrzovala sem. V areni Bonifika sem se stuširala, vrnila v avto ter tako zaključila to dogodivščino.
Promet iz Kopra v Ljubljano je bil obupen. Do Ptuja smo potrebovali 4 ure.
 |
| Priprava kolesa pred startom Ironman 70.3 Slovenian Istria 2019 |
 |
| Čakam na start |
 |
| Plavamo (dvomim da sem na fotografiji, a pogled je krasen) |
 |
| Kaj piše na mojih nogavčkih?! |
 |
| Iiiiii, domači me čakajo! |
Dodatno:
Potrebščine (check list)
Dan pred dogodkom:
Tranzicijska cona:
- kolo (nekoliko spuščene zračnice)
- mini tlačilka
- pod-sedežna torbica z rezervno zračnico in orodjem
- bento torbica (brez vsebine)
Modra vrečka:
- čelada
- kolesarski čevlji
- sončna očala
- tekmovalni pas s tekmovalno številko
- kolesarske rokavice
- nogavice
- mala brisača
- mala plastenka z vodo
Rdeča vrečka:
- šiltkapa
- superge
- ročna plastenka (v primeru vročine)
Na dan dogodka:
Tranzicijska cona:
- velika tlačilka
- GPS ura/računalnik
- 2x bidon (večji ISO, manjši VODA)
- energija (3x bar, 5x gel)
Bela vrečka:
- obleka za preobleč
- jakna
- navadni čevlji
- body glide
Jaz:
- triatlonska obleka
- meritveni čip na levem gležnju
- neoprenska obleka
- pas z merilcem srčnega utripa
- digitalna ura (op)
- plavalna kapa
- plavalna očala
- gumici
- kompresijki "nogavčki"
- KT trak
Rezerva:
- plavalna očala
- gumice
- sončna očala
Ostalo:
- ID, BIB, QR
- enodnevna triatlonska licenca
- prva pomoč
- buff rutica
- polnilci
- telefon
- osebne stvari (toiletries, obleka, hrana, ip.)
Trening narejen po knjigi: IronFit Triathlon Training for Women: Training Programs and Secrets for Success in all Triathlon Distances (avtorja Melanie in Don Fink)
Dodatne informacije o treningu za ženske pridobljene od avtorice knjige ROAR by Stacy T. Sims poslušala preko podcasta.
 |
| V maju je šla krivulja malenkost dol, nakar strmo gor. Na dan dogodka je celo prestopilo mejo fitnesa 100! |
 |
| Orka - darilo od mame, ki jo je tako skrbelo, da bom dobro odplavala! |
