Danasnji izlet me je povedel do jezer pri mestecu st. Mateo. V eni od ulic mesteca sem parkirala avto, vzela kolo iz drzala na avtu ter zacela kolesarit proti jezerom.
Preden sem prisla do jezer ter posebne cestice, na katero ne smejo zapeljati avtomobili, sem na prometni cesti srecala dva bambija. Rabila sta kar nekaj casa, da sta se obrnila in stekla nazaj v gozd.
Zacetek jezer |
Kolesarila sem po cestici, ki je namenjena izrecno pescem, kolesarjem in jahacem. Po celotni poti sem srecevala tekace, sprehajalce in kolesarje, tako da skoraj nisem bila nic sama. Tukajsnji gozdovi so polni veveric in ena izmed njih je v casu ko sem jaz kolesarila mirno sedela na cesti ter zobala svoje kosilo. Zaradi nje sem morala zavirati ter jo spodbuditi, da se je umaknila.
Tudi kolesarji imamo omejitev hitrosti ter radarje, ki nas nadzorujejo! |
Nazaj grede, ko sem se vracala na glavno cesto, sem na enem od ovinkov, kjer je vec drevja in grmovja opazila na moji stezi vecjo macko. Prva misel je bila risji mladic. Seveda pa to ni bil, ker je imel krajse tace, kar pomeni, da je bil mladic bob macke (Lynx rufus). Prehitro se je skril, da bi ga fotografirala ...
Mesto, kjer sem srecala macko |
V naravi sem res uzivala. Skoda mi je edino, da je tako hladno in piha nesramno hladen in mocen veter. Ce bi bilo vsaj malo bolj toplo (npr. 25), potem bi se ustavila in uzivala kaksno uro na kaki klopci. Tako pa vedno hitim v zavetje.
Zvecer sem se z avtom odpravila po brata v sluzbo, kjer sva pojedla vecerjo. Preden pa sva odsla, mi je se pokazal njegovo pisarno, mini kuhinjico, sladkarije in tobogan, po katerem se lahko iz enega nastropja spustis v drugega. I feel like a child again!
14. 5. 2015 - Plonk listek v avtomobilu
Danes se je brat v sluzbo odpeljal s kolesom in meni pustil avto.
Preden sem se vsedla v avto sem si na majhen listek napisala vse izvoze in obrate, ki jih moram narediti, da bom prispela do zeljene lokacije. Ta listek sem potem nalepila na volan.
Moje prvo dejanje na poti je bilo tankanje bencina. Vsega se moras navaditi! Vse pumpe so samopostrezne s placilom na kartico.
S polnim tankom sem se odpeljala proti gori Diablo. Preden sem se zacela vzpenjat na hrib sem pomotoma zavila v neko ulico ter tam obracala. V tisti ulici pa je naenkrat pod moja kolesa skocila veverica. Ustrasila sem se, da sem jo povozila. Pocilo je! Gledala sem nazaj in na stran ... Par metrov stran na travi zagledam veverico. Bila je ziva in cela!
Nadaljevala sem pot proti gori. Nekje na sredini vzpenjanja sem se morala registrirati, da peljem na vrh ter placati 10 $. Pot navzgor je bila precej vijugasta in strma. A zgleda, da jo imajo kolesari precej radi. Na poti sem jih vida kar nekaj!
Prispela sem na vrh na parkirisce. Parkirala sem ter se povzpela na razgledno tocko. Cudovito!
S katerim avtom sem se pripeljala? |
Tukaj je potka se siroka, potem se precej zoza |
Neke sorte detelj |
V eno smer sem prehodila en kilometer. V daljavi sem zaslisala grmenje. Pred mano so se valili temni oblaki polni statike. Za minutko sem postala, se razgledala, vdihnila ter s hitrejsim tempom odkorakala nazaj proti avtu.
Nekaj metrov pred avtom je zacelo dezevat. Kolikor pa sem vztopila v avto me je objev oblak. Bila sem v meglici.
Kolikor bolj sem se peljala v dolino, bolj se je jasnilo. Tako sploh nisem vedela ali naj imam na nosu soncna ocala ali ne. Oblaki so se precej hitro premikali in z njimi intenzivnost svetlobe.
Nekje sredi na avtocesti se je nad mano oblak utrgal. Zacelo je tako mocno dezevati, da sem komaj kaj videla pred seboj. Pa ravno takrat, ko sem iskala moj izhod z avtoceste.
Vse se je lepo izslo! Prispela sem varno in v enem kosu!
Ob 18.00 sva z bratom odsla se v kino, kjer sva si ogledala indijski film Piku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar